Zjutraj se zbudim in ugotovim da je prvi december. Vstanem ter si grem pripravit zajtrk, Liam je že zdavnaj v službi, mama pa ponavadi spi dlje časa, naredim zajtrk zase, Maksa in mamo, nato grem zbudit brata. Skupaj hodiva v šolo ker je osnovna šola na katero hodi samo nekaj ulic stran od moje. Odidem v kopalnico ter se preoblečem in umijem, make upa ponavadi ne nosim, nanesem si le puder in nekaj senčila. Pripravim torbo in začnem tolči po vratih bratove kopalnice(vsak ima svojo). »Odpri! Zamudila bova pouk!« kričim. »Pusti me pri miru, saj bom takoj!« mi odgovori. Neham tolči ter odidem po stopnicah v predsobo, oblečem si dolg plašč in črne bulerje, čeprav ne maram Liamovih daril, se rada oblačim lepo, moj stil je preprost in eleganten, vedno sem urejena.
Zaslišim topotanje nog po stopnicah in prikaže se Maks, v rokah drži svojo zeleno torbo z njegovim imenom. To torbo mu je podaril oče ko je bil še čisto majhen to je edina stvar ki mu je ostala od njega in tudi edina torba ki jo je kadarkoli nosil, samo tako vem da ga še ni pozabil in da ga je imer rad tudi on, ne glede na to, da je bil le dojenček.
Odprem vrata in stopim v oster zimski zrak. Ne maram božiča, a to ne pomeni da ne maram zime, to je moj najljubši letni čas. Rada bi živela nekje v hladnejših krajih, ker če je mrzlo, lahko greš v topel dom z opečnato pečjo, se usedeš na kavč, piješ kakav in gledaš filme. Ali pa se greš s prijatelji (če jih imaš) sankat ali kepat. Zima je tisti magičen čas v letu ko misliš da je vse mogoče.
Maks me prebudi iz misli, ko se prerine mimo mene, da bi odšel, sledim mu brez besed. Ponavadi se ne pogovarjava ampak samo hodiva in gledava v tla. Včasih pride mimo njegov prijatelj, in on seveda odide z njim. Saj mu ne zamerim, postala sem zelo redkobesedna oseba. Ampak danes, se je začel pogovarjati z mano »Kaj imaš danes na urniku?« me je vprašal. »Mislim da kemijo, slovenščino, šport, umetnost in matematiko, kasneje pa še astronomski krožek. Zakaj sprašuješ?« mu odgovorim. »Nevem, nisem vedel kaj naj te vprašam.« je rekel. »Zakaj pa naj bi me kaj vprašal? Ponavadi hodiva v tišini, nisem opazila da bi te to motilo.« se začudim. »Ja, ker nisem želel da to vidiš, rad bi se pogovarjal s tabo. Ne poznam te dobro čeprav si moja sestra, rad bi izvedel kaj več.« reče. »Prav, če želiš ti povem nekaj stvari o meni. Mislim da to že veš, rada berem in rada imam vesolje.« »Ja to vem, nadaljuj.« pričakujoče me je pogledal, »Hmmm, nimam prijateljev, rada imam zimo, rada se lepo oblačim, ne maram make upa, rada gledam ljubezenske filme...« »Fuuujjjj!« me je prekinil.«. »Kaj pa je?« vprašam. »Rekla si da imaš rada ljubezenske filme!« reče. »Je s tem kaj narobe?« se zasmejim. »Mislim vem da si punca ampak tega pri tebi nebi pričakoval.« odvrne. »Sem mislila da želiš izvedeti več o meni, pa sem ti povedala, ali naj nadaljujem, ali boš sedaj razmišljal samo o tem, da ima tvoja sestra rada romantične filme?« ga vprašam. Zamomlja nekaj takega da naj nadaljujem, nato pa zagleda svojega prijatelja in se obrne k meni »Lahko nadaljujeva jutri, rad bi šel z Nickom?« me vpraša. »Seveda.« odgovorim. Maks steče k Nicku in udarita si petko.
Zbode me pri srcu, sama sebe vprašam kako to da je lahko on tako priljubljen, jaz pa ne. Nato se spomnim da tudi sama nisem želela prijateljev. Do zdaj.

Hej! To je naslednji del moje zgodbe, večkrat bom spremenila naslov, ker bi rada našla nekega, ki bo knjigi res pristajal. Če imate predloge jih prosim napišite v komentarje. Vedno glejte za zgodbo, ki sem jo objavila jaz, kajti ni nujno, da bo naslednji del še pod tem naslovom!

Prvi del
https://www.pil.si/pisalnica/objava/sovrazim-bozic

SlanaČokolada