Helja, medvi piševi eno zgodbo in da bi jo loh skupi objavli sva si naredli ta profil (ime profila, kot lahko vidite, izvira iz zgodbe). Gre se za ene 4 prjatle z bolečimi in skrivnostnimi preteklostmi: Lily piše za Rachel in Thimotyja, Iris pa za Julie in Willa. Prvi del se gre za Rachel in je zaenkrat najdaljše poglavje do zdej. No, hope u like it.

Rachel
Včasih, ko gledam ptice, se mi zdi, kot da krožijo s krili, ne mahajo. Včasih, ko gledam življenje, se mi zdi, da kdaj zamahne po tebi, kdaj pa si ujet v začaran krog brez konca (no, halo, saj noben krog nima konca)-in nikoli ne veš, kaj je eno in kaj drugo. Ko je umrla mami, sem se počutila točno tako. Jaz, oči in Nandy smo bili ujeti v začaran krog joka in sprejemanja klica sorodnikov (seveda ne očijevih iz Mehike, čeprav je babi Valentina, ki je še nikoli nisem videla, obljubila, da pride na pogreb). Pismo, pogreb. Jupi. Se že veselim. Predstavljam si krsto, ki jo počasi spustijo v grob, ob njem pa stojimo, jaz, oči in Nandy. Predstavljam si nagrobnik, bel kot sneg (takega si je mami vedno želela), na katerem piše:
Dominique Eloise Wilson rojena 14. 8. 1990 umrla 29. 8. 2022 Njeno srce je bilo za nas, in zdaj naša srca bijejo zanjo-Žalujoči mož Fred, hči Rachel in prijateljica Nandy Nandy z nami živi že od mojega rojstva, predvsem zato, ker je moja varuška (neke vrste), a jo vsi štejemo kot člana družine. Pomagala nam je prebroditi vse kroge in udarce, ki so prišli po mamini bolezni, toda o udarcih zdajle ne bi rada pisala. Ampak veste, ko ptice letajo skozi meglo, nanje vedno posije žarek sonca. In moje sonce v tej megli so bili prijatelji.