Nekako mi je uspelo vse skupaj izbrisati :(

Vrsto let, preden je Harry James Potter, izbranec, prvič stopil na peron devet in tri četrtine, da bi začel svojo prvo magično pot na Bradavičarsko akademijo, se je uporniški materi rodila deklica. Prelepi svetli kodri so ji obkrožali obraz, ko jo je mati s svojimi koščenimi in dolgimi prsti prvič prijela v roke. Roditi ji je pomagala Druella Rosier, prva dama rodbine Black, ki je bila tedaj začasno zaprta zaradi suma uporabe kletve križanih in jo je naključje pripeljalo do Amortenie, matere dekleta, ki je bilo rojeno v Azkabanu. Coprnici še sami nista vedeli, kako je Amortenii uspelo tako dolgo skrivati trebuh, vendar jima je bilo dobro znano, da so morakvarji, kot so pravijo pustim prikaznim, ki stražijo čarovniški zapor, morda res zastrašujoči, toda preveč pametni kljub vsemu nikoli niso bili. Le hoditi je morala bolj sklonjenk kot ponavadi in dodobra raztegniti oblačila, pa ni nihče vedel.

Majhno, brhko deklico sta skrili v eno izmed ponošenih zaporniških oblek s progami, ki so se Amortenii zdele še posebej grde za njen stas. Kljub vsej zanemarjenosti, ki jo ji je podaril Azkaban je bila še vedno naravnost čudovita in lagal bi tisti, ki bi trdil nasprotno. Bila je kot kača; zvita, veličastna in strupena, ali pa se ti je ovila okrog vratu in te počasi davila, da si umrl v mukah. Amortenie De'Groove ni bilo pametno podcenjevati. Kljub svojemu blišču je bila pokvarjena, že po poreklu. Hčer čarovnika, katerega ime so izgovarjali s tresočim glasom in strahom v očeh.

Ovila je roke okrog deklice in jo pestovala, medtem ko je ona mirno spala v maminem naročju. Stopila je k oknu, ki ni bilo zastekljeno, temveč so bile čezenj speljane jeklene palice, ki so bile odporne proti vsem urokom tega sveta. Ničkolikokrat se jih je Amortenia lotila z golimi rokami, toda nič ni potešilo njene želje po pobegu, ki ji ni bilo zadoščeno že mesece. Njeno življenje ni imelo smisla, vse dokler se je odvijalo za rešetkami pekla, ki ji je odvzemal svobodo.

Nagnila je glavo, da je lahko poškilila skozi rešetke in sreča se ji je nasmehnila, ko je na enem izmed kamnov na obali zagledala v divje valove zrečo vrano. Čarovnica je stisnila ustnici v majhne o, nato pa melodično zažvižgala in vrana se je s svojimi kot oglje črnimi očmi usmerila ravno v Amortenio. Razprla je krili in poletela v sivo nebo. Coprnica je skozi špranjo potisnila bledo in koščeno roko, ob enem pa je z desnico pestovala dekletce. Vrana ji je lahno, kot bi bila samo perje brez telesa, sedla na dlan in Amortenia jo je previdno smuknila v notranjost zgradbe. Njene poteze so bile tako neverjetno nežne, da človek ne bi mogel verjeti, da je to telo krhke mlade ženske, zakrivilo toliko hudega. Hladnokrvna morilka, ki pa je v nasprotjo s svojim očetom raje uporabljala kletev križanih, kot pa usodno kletev smrti in to je še bolj poudarjalo njeno manično naravo. Raje je videla, da so prosili za smrt, ali pa jih je uročila z imperatorjevo kletvijo in so si sodili kar sami. To je bila kruta usoda aurorskega štaba MACUSE.

"Povej jim," je zašepetala nadnaravno nežno in s tistim globokim intimnim glasom, kot so ga imele le čarovnice po transparentih. "Povej jim, da je potomec rojen. Povej očetu in povej Allejandru."

Ptica je glasno zakrokala in odfrčala v daljavo, da bi predala sporočilo, ki ji ga je dala črnolaska. Pogledala je v naročje deklici, ki se je smejala. Nikoli ni jokala, kar je materi še kako godilo. Toda takšni so bili Grindelwaldovi - brez čustev, solz in obžalovanja, ker te je delalo šibkega. In šibkih niso sprejemali. Umaknila je deklici pramen malo čez čelo dolgih, svetlorjavih las izpred oči in se tudi ona nasmehnila, ko je uzrla dekličino desno oko. Električno svetlomodro - natanko tako kot je očetovo.

Na Amorteniino smolo pa je kljub vsej previdnosti, preciznosti in upanju, obstala opažena. Bila je malo manj pozorna kot ponavadi, ker ji je vendarle uspelo očetu omeniti, da je njun potomec rojen in prihodnost ostaja. Gridelwaldovi se niso morili z brezpomenskih upanjem, bili so prepričani v zmago ali poraz, nič ni bilo vmes.

Bila je nemočna; če bi le imela svojo palico, bi sojetnici trikrat zavila vrat, ampak brez svojih moči ni zmogla ničesar. Le strmela je v bledi obraz ženske z sivimi lasmi spetimi v borno figo. Gospa v zrelih letih je strmela nazaj, vse dokler ni ust prevesila v grozljiv nasmeh in skoraj odskakljala je stran. Amortenia je vedela, kaj sledi, ker v Azkabanu nihče ni nikomur nikoli kril hrbta, razen če je dva osebka vezela sorodstveba ali kakšna koli druga vez.

Obrnila se je k deklici in poskušala sprati razočaranje s svojega utrujenega obraza. Zavedala se je, da se je peščena ura obrnila in ima s hčerko zdaj še kvečjemu komaj deset minut in niti podrazno ji ni teknilo. Niti njen ponos ni požrl tega. Roko je nesla k ustom in si odgriznila delček nohta, pri čemer se je preostanek oblikoval v poševno špico. Zavzdihnila je, ker je imela v sebi vendarle tak prašni drobec sočutja, da deklici ni privoščila bolečine, ki ji jo je načrtovala zadati. Pa še to le zato, ker je bila to njena prvorojena hčerka. Za koga drugega bi ji bilo kot ponavadi prav malo mar. Drobnemu dojenčku je pomaknila roko in zarezala v notranjo stran nadlahti in poslušala jok, ki je odmeval po zaporu. Slišala je korake pomešane s hreščečimi zvoki morakvarjev. Vedoč, da mora pohiteti je vrezala črto, krog in trikotnik, ravno tako globoko, da je pustilo za sabo grdo brazgotino.

Bila pa je prepozna, da bi izrekla besede, ki so bile potrebne za aktivacijo znamenja in še preden ji je to uspelo, so ji jo odtrgali in odpeljali so jo morakvarji, medtem ko je njeno dete pristalo v naročju paznika, ki je tekel stran. Po celi zgradbi je bilo moč slišati srhljiv dojenčkov jok in vsi so hoteli vedeti, kaj se je dogodilo v enajstem nadstropju, tik pri strani s tistim enim ubogim drevesom.

Le mala vrana je zunaj zadovoljno plahutala s krili, popolnoma usklajeno z vetrom. Vedela je, da je bila njena naloga opravljena. Rodbina zloglasne družine Grindelwald se nadaljuje in ona je to razglasila.