Dan za sanjarjenje

--

Ne bom začela z 'dragi dnevnik' in podobnimi traparijami, ampak bom kar prešla k stvari. Danes je dan za sanjarjenje, eden izmed mnogih praznikov, ki sem jih izumila.

Če bi prišel duh iz čarobnega čajnika ali kaj podobnega in bi si lahko zaželela tri želje, bi takoj vedela, kaj izbrati.
1: želim si biti vilinka
2: želim si tetovažo kril na hrbtu
3: želim si, da bi Manon Črnokljuna pobegnila iz Steklenega prestola, saj imam kar nekaj vprašanj zanjo.

Ampak samo ena izmed teh stvari bi se lahko res zgodila. Očija sem že vprašala, če lahko dobim tatu na hrbtu, pa je rekel citiram, da sem premlada za tetovažo in da je to za celo življenje in da mi bo lahko kasneje žal, konec citata. Resno, tip nima predstave o otrocih enaidvajsetega stoletja. Vsak peti otrok je prestopnik.

Biti vilinka si želim že od takrat, ko sem prvič gledala Gospodarja prstanov in sem zagledala Legolasa. Bilo je nekako tako: oči jaz bi bila vilinka, Legolas je takooooo lep in poročila se bom z tistim tipom, ki ga igra, nimam pojma kdo, ampak je LEEEEP.
In potem gledam Hobbita: Tauriel PRSTE STRAN!

Manon Črnokljuno pa si želim spoznati, čeprav ni resnična. To pa zato, ker so mi všeč njeni železni nohti (dobesedno SAMO to) in bi jo prosila, če mi čez oko naredi brazgotino z njimi. Tako bi imela spomin nanjo, tudi ko bi odšla.
(Dobesedno, kateri otrok pa si ne želi, da bi ga obiskali junaki iz risank, recimo Snegujčica ali morska deklica?)
(Dobesedno prevečkrat rečem dobesedno.)

Preveč tiščim nos v knjige in teve, ampak si ne morem pomagati. Resničnost je TAKO dolgočasna. Šola, hrana, spanje in TO JE DOBESEDNO TO (spet dobesedno). Edina zanimiva stvar v zadnjem času je bila, ko je bil potres.

Potres je edina naravna nesreča (če je sploh naravna, ljudje imamo prste vsepovsod), pri kateri se zaveš, da je Zemlja močnejša od tebe. Da si ti le ovira na njeni poti. Tako majhen proti njej.
Sama Zemljo spoštujem in vem, da jo uničejo MI in ne obratno. Zavedam se, da je močnejša in starejša od mene.
Ampak ne morem si pomagati, da mi potresi ne bi bili zanimivi. Premikanje tektonskih plošč, ki je tako zastrašujoče, da ti da vedeti, da Zemlja NI ZADOVOLJNA. S potresi se nas želi znebiti, izmečkov ki smo jo zasedli.

No, kakorkoli. Gremo zdaj malo stran od potresov in bednega življenja.
Vem, da bi si morala želeti recimo mir na svetu ali pa, da bi otroci v Afriki dobili hrano, ampak se ne morem pripraviti do tega, da ne bi bila sebična. Resno, prav vseeno mi je, če se drugim zdim sebična. Moj brat Alen mi to VES ČAS govori, jaz pa samo: o, hvala za kompliment.

No, see you later, moram it! Bye!
--
HEj! Ja, nova zgodba, samo da je tale bolj za sproščeno branje. Upam, da vam je všeč!