Torej objavila bom vse dela pod temle profilom, razlogi so v profilu.
Torej že doooolgoo časa nisem pisala in kadar sem se so vse zgodbe končale nedokončane. Vendar pa sm se spravila pisati to zgodbo sem že dokončala, kar je bolje kot, da pišem sproti. Zdaj pa prvič pišem ljubezensko zgodbo in če je čudna veste zakaj. Najprej sem poskusila tako med fantom in punco‍‍ ampak na koncu sem ugotovila, da lažje pišem o dveh puncah tako, da zato je kot je in upam, da ni stereotipno. Pač res sem zivčna, in upam, da je napisana v redu, nikoli nisem bila ena huda pisateljica. No dovolj čeblanja, upam, da vam bo zgodba všeč.
_______________________________________
,,To se ne bi smelo zgoditi, to se ne bi smelo zgoditi, to se ne bi smelo zgoditi, te res nič ne izuči!'' si govorim med tem, ko delam kroge po sobi. Vedno kadar sem živčna ali jezna ali vesela ampak ne pomaga vzdihnem in ponovim že 100x naučeno mantro: ,,Ne mara te, kliče te cukrarna, CUKRARNA!'' Ampak čakaj cukrarna je bila stavba v kateri so se nahajali in životarili umetniki, kaj pa če misli, da sem umetnica! Umetniška, edinstvena, čudovita! ,, Pozabi!'' vpije logična stran mojih možganov, ki jo kličem Logan a kaj, ko se tisti trapasti na dno potlačeni s samorogi in mavricami posut del možganov Rozi ne, da in še naprej ponavlja: ,, Umetnica misli, da si umetnica!''. Sitnobo pripravim do zadnjega udarca: ,, Srce drago ime ti je Sweetie to prav kliče po tem, da bi te nekdo poklical cukrarna!'' Ampak čakaj a se ni cukrarni reklo cukrarna, ker so v njej shranjevali sladkor in sladkor, spet zaslišim tisti cvileči glas: ,, Cuker je sladek, najverjetneje misli, da si cukrček''. Začutim, da zardevam, ne no, bom res postala paradajz Logan pripravim in izstrelim argument: ,, Vsi, ki te ne marajo te kličejo cukrarna, presneto, V-S-I, vsi in niso zaljubljeni vate prej nasprotno''. Boli me glava od vsega tega pregovarjanja same s sabo zato hočem spustiti možgane na pašo-telefon ampak ne, ne tam je Instagram in res, res si ne bom pokvarila noči. Ampak močnejše je od mene skoraj, vendarl zavpijem in stečem iz sobe, sestrična bo mislila, da se mi je zmešalo briga me, biga me vse, kar, kar ni povezano z, z argh! Sweetie zberi se zberi se pojdi brat učbenik zaspi zraven ja, ja to je rešitev. Stečem nazaj v svojo sobo in potegnem ven prvi učbenik, ki je za kemijo, oh ne pa ne kemija! ,,Vsi vemo kdo obožuje kemiiijooo'' zapoje Rozi. Oh, ko bi se lahko ugasnila za par sekund, ne dni, let bolje. Uležem se na posteljo in pomislim nobena normalna oseba nima debat sama s sabo, nobeno še posebno pa nobena super kul, čedna, zabavna, pametna, priljubljena oseba, ki je ne poznam, ne poznam in niti pod razno ampak niti pod razno in niti slučajno nimam crusha na njo, noup ne jaz. Ma koga pa farbam? Sebe? Vzdihnem in pogledam proti učbeniku za kemijo, ter pomislim, čeprav ne smem na njo, ki ga bere, čeprav tega ne počne saj tako ali tako vse ve in kako ji lasje elegantno padajo na oči… ,,Ne, ne, ne nehaj s tem zakaj je to tako težko?'' pomislim in jutri bom morala v šolo k omarici, ki je zraven njene in seveda mi bo rekla naj se speljem ampak saj tega ne misli resno, če bi želela bi že našla način, ker je sposobna zelo