3. NOVEMBER
Danes sem precej zgornja. Pravzaprav sem bila prva v razredu. Razlog? Moja budilka že nekaj dni ne dela. Zato me je zbudila pol ure prej kot običajno. Hvala ti, budilka, da na pol spim.
A iz dremeža me prebudijo prvi koraki mojih sošolcev, ki vstopajo v razred. Med njimi je tudi John. S Catherine. Takoj ko ju zagledam, začutim, kako mi srce začne biti vedno hitreje. In hitreje. In še hitreje.
Ko se končno ločita kot Romeo in Julija v trenutku, ko gre Romeo iz Verone, John prisede k meni. Prvič odkar ga poznam, ga pogledam grdo. A zdi se mi, da mojega jeznega obraza sploh ne opazi.
"Isabella, moram ti povedati ..."
"Da sta s Catherine Romeo in Julija iz tretjega tisočletja?" ga prekinem. Verjetno sem imela obraz ves rdeč od jeze. A ni pomembno.
"Kaj govoriš?" me zelo začudeno pogleda.
"Res misliš, da ne vem, da sta par? Kako te je poljubila v petek?"
"Isabella, to je bil prijateljski poljub, ne tisti iz ljubezni. Poleg tega je Catherine samo ... Počakaj, zakaj se v to sploh vtikaš? Nisva par, da bi te s tem prevaral. In kako veš? Si detektiv, da vohuniš za mano? Kakšno pravico imaš, da se vtikaš v moje življenje?" Tudi on postaja jezen. Prekleto, prekleto ... "Saj sploh ne bom povedal, kar sem ti hotel. Zgleda, da nočeš tega."
"Ne! Prosim, povej mi!" ga rotim, ko vstane. A ne posluša me. V zadnjem hipu ga močno primem za roko in ga obrnem, da si gledava v oči. V njegovih modrih očeh mu preberem, da je nad tem, kar sem naredila, presenečen. "Kaj si mi hotel povedati?"
"Ivy je imela hudo prometno nesrečo. V bolnici je. Frank te čaka pred gimnazijo."