Hay
Ja, pisala bom o barbikah, vendar malo drugače. Zamislila sem si svet, skrit v našem. In enkrat vanj vstopi človek…

Vse se je začelo, ko sem v parku na klopci našla barbiko. Bila je tako dovršeno narejena, da sem si jo sklenila doma bolje ogledati. Z največjo možno hitrostjo sem jo zatlačila v mojo že tako prepolno torbo. Hitro zato, ker se zagledala Daisy, najbolj priljubljeno punco na šoli. Iz mene se norčuje, ker sem dobra učenka. No, najbrž je še kaj drugega zadaj. Zdrvela sem iz parka, kot da me nekdo preganja. Tukaj sem nova, nimam prijateljev. Saj tudi nisem ne vem kako navdušena nad družbo. Rada bi imela kakšnega prijatelja, ki bi ga res poznala, ne pa veliko znancev. Šele pred enim mesecem sem začela hoditi na to šolo. Na avtobusni postaji sem si zatlačila slušalke v ušesa in se začela pretvarjati, da me ni. To pogosto počnem. Pomaga mi verjeti, da pripadam drugemu svetu. Na avtobusu sem morala stati, ker je bil (že spet!) prepoln. Doma sem čim hitreje poskušala izginiti v sobo, a sem se z lasmi zataknila v ročaj omarice. Drugače sem na svoje dolge, temno rjave valovite lase zelo ponosna, vsake toliko pa mi pokvarijo dan. Takrat me je mama že opazila.
»Rebecca, si le doma!« je zavpila iz kuhinje.
»Ja« sem zavpila nazaj in zavila z očmi. Ona še vedno misli, da sem majhna punčka in enostavno noče verjeti, da sem že odrasla. Oče se je že dolgo nazaj odselil in od takrat ga nisem več videla.
»Rebi, pridi mi pomagat kuhat!« (no vidite) se je spet oglasilo iz kuhinje.
»Samo torbo odložim« sem rekla in zdrvela po stopnicah. Jaz kar pogosto drvim. Torbo sem zabrisala v kot in globoko vdihnila. Nato sem se odpravila dol. Barbiko si bom očitno ogledala zvečer.
Moja mlajša sestra Alysa je tokrat prvič prespala pri prijateljici in v hiši je bil končno mir. Ona je osem let mlajša od mene in je v resnici moja polsestra. Mamo je zapustil tudi njen oče. Od takrat moških ne pogleda več.
Z mamo sva pripravili palačinke. Saj ne, da se ne bi zabavala, samo kar naprej me obravnava kot majhno deklico. To mi nekako pokvari vse veselje, ko jo gledam, kako se vrti po kuhinji, prepeva in nato je vse kar naredi to, da umaže kuhinjo. Ima svetlo rjave lase skodrane lase, ki so precej kratki in rjave oči, tako kot jaz. Ona je precej brezskrbna mama, premalo pazi name in potem še tisto z majhnim otrokom. Želela sem si, da bi me življenje odneslo nekam drugam. Takrat še nisem vedela, kaj me čaka v prihodnosti…

To bo vse za prvi del.
Musicgirl