"Hej! Hart! Počakaj me, no!"
"Če pohitiš, Maria. Pohiti. Resno mislim."
"Jaz tudi. *i*Počakaj me!*i*"
Vzdihnila sem in se obrnila. "Maria, če se ne podvizaš, bom zamudila na trening."
Maria si je mrzlično zavezovala čevlje. Moram ji priznati, da če bi si jaz poskušala zavezati vezalke tako hitro, bi se mi zapletli prsti. Za hip je pogled dvignila k meni. "Hart, daj no. Nimaš treninga šele ob treh?"
"Ja. Ampak če znaš gledati na uro, boš videla, da je zdaj *i*šele*i* dve," sem rekla in se naslonila na steno ob njeni omarici. "S tem da moram še priti do tja."
"Saj boš, ne skrbi. Če bo z busom problem, te pa lahko zategne moj brat."
"Hvala, je že v redu. Najbrž bo bolje, če preprosto ti malo pohitiš, da greva lahko domov in si jaz vse pripravim, da bom z avtobusom prišla pravočasno. Tako kot vedno."
"Saj sem gotova," se je zaslišal Mariin pridušeni glas iz debelega božičnega puloverja. Jakno si je vrgla čez ramo, zaklenila omarico, zgrabila torbo ter stekla za menoj. Ujela je korak z mano in skupaj sva stopili skozi šolska vrata.
"Kako je na treningu? Je kakšen lušten tip?" se je pozanimala, kot da me tega ne vpraša vsak teden.
"Na treningu je normalno," sem vzdihnila. "Tipi me ne zanimajo. Mogoče je kdo lep, ampak me ne briga."
"Daj no, Hart. Ne bodi tako zategnjena."
"Reciva, da ne morem biti ne zategnjena. Kaj pa ti? Kako lahko čevlje zavezuješ tako hitro?"
Maria je zamežikala. "Ne vem. Klavir. Najbrž? Sicer pa," je dodala z nasmehom, "si me prej priganjala, kot da imaš ne vem kaj čez dve minuti, zdaj pa govoriš, da si hitro zavezujem čevlje."
"Če bi ti to povedala takrat, ne bi tako hitela." Pihnila sem si lase z obraza.
"Hm. No, ja. Kakorkoli, veš tisti novi tip, ki je prišel na šolo? Tisti blond? Gal? Iz B-ja?"
"Mhmhja," sem zamrmrala. Zdaj bo začela nakladati. Kako da je lep in luštkan in sramežljiv in kakšne lepe modre oči ima in kako upa, da jo bo vprašal za valeto in ne vem kaj še vse. Nehala sem jo poslušati in se potopila v razmišljanje.
Zakaj jo sploh še prenašam? Včasih mi gre grozno na živce. Maria mi ni bila prijateljica, vendar sem se toliko potrudila, da sem do nje gojila vsaj spoštovanje, saj je bilo očitno, da se je do konca šolskega leta ne bom znebila. Včasih je bilo pravzaprav čisto v redu, da se ves čas vrti okoli mene. Imela sem koga vprašati, kaj smo počeli v šoli, če sem manjkala, in kadar se je zapletla v nakladanje, je zadostovalo, da sem vsake toliko rekla "mhm", tako da drugega odgovora sploh ni pričakovala, jaz pa sem lahko v miru razmišljala. Drugih prijateljic nisem imela in mi tudi ni bilo mar.
Nisem jih potrebovala. Nikogar nisem potrebovala, da bi lahko imela dobro življenje. Imela sem cilj, do cilja pa jasno začrtano pot, ki sem jo zmogla prehoditi brez prijateljev in fantov in družine in kaj jaz vem koga še.
Včasih sem imela rada mamo. In očeta. Dokler ni oče nepojasnjeno odšel kdo ve kam, mama pa me je dala v rejniško družino, ko sem bila stara devet let. Od takrat naprej ne verjamem več v ljubezen.
Kaj naj bi bila sploh ljubezen? Samo čustvo, ki ljudi naredi sebične. Seveda, vse izhaja iz sebičnosti. Ko imaš nekoga rad, tako rekoč, samo upaš, da ima tudi on rad tebe, ker hočeš potrditev, da si tega vreden. In on upa enako. Ko narediš nekaj dobrega zanj, to delaš samo zato, ker hočeš, da tudi on dela dobro zate. Poleg tega vse mine, vsaka "ljubezen". Če ne bi bilo tako, če bi res obstajala prava ljubezen, v imenu katere tvegaš vse, da ostaneš blizu nekoga, ki ga ljubiš, oče ne bi odšel in mene in mame pustil same. Mama ne bi rekla, da ne zmore skrbeti zame, in me ne bi dala proč k tujim ljudem.
Kakorkoli obrneš, dobiš isto: ljubezen ne obstaja.