Imela sem srečo. Ali morda smolo. Čisto odvisno od tega kako na to gledaš. Če bi me kdo to vprašal v prvih letih življenja tam, bi rekla da je bila to usoda pomešana z magijo in neizmerno srečo. Če pa bi me to vprašali sedaj, bi rekla, da mogoče vse skupaj le ni bilo tako srečno, kot sem mislila da je. A vsak se mora v življenju potruditi ter iztisniti iz sebe največ, vse kar imaš moraš iztisniti iz sebe kot sok, ki počasi kaplja na plano. Bila pa sem izbrana. To sem vedela zagotovo.

Kot majhnega dojenčka so me položili v skromno opremljeno zibelko v eni izmed starih bolnišnic. Moja družina ni bila bogata, še zdaleč ne. A bili so veseli jokajoče deklice, ki se je rodila tiste noči. Tudi, če sem prebudila vse ljudi, ki so spali v okoliških sobah. Mamica me je skrbno držala v naročju in v zavetju njenih rok sem se počutila ljubljeno kot še nikoli. Na majhni tablici pa je bilo napisano: Claire Hayes, New York, 17.8.1996, 10:10, 3.2 kg.
»To dekle je nekaj posebnega. Še nikoli ni iz oči novorojenčka sijalo toliko razumevanja,« sem zaslišala nežen glas za seboj. Bila je ena izmed zdravnic, ki je mami pomagala pri rojevanju. Sama pri sebi sem se nasmehnila. To je bilo res. Najbrž o tem svetu ni nihče vedel več od mene.
»Seveda je posebna.«
Moja mami se je toplo nasmehnila in me zavila v odejo. Kmalu so okoli mene vsi zvoki potihnili, saj sem utonila v spanec brez sanj.

Ko sem imela pet let, smo se z mamo in očetom preselili. Na drugi konec New Yorka, ne preveč daleč, vendar le toliko, da je oče lahko sprejel ponudbo za boljšo službo. Naše stanovanje tam je bilo majhno, a vseeno boljše od prejšnjega, saj smo imeli tukaj toplo vodo. En teden po tem, ko smo se vselili, je na vratih potrkalo. Mama je stekla do vrat, jaz in moja sestra pa sva ostali v kuhinji.
»Rose, Claire! Pridita pozdravit Jaxonove, naše nove sosede!«
S sestro sva stekli po hodniku in se sunkovito ustavili. Pred je stalo šest ljudi: mama, oče in štirje dečki. Bili so nekoliko temnejše polti. Ko je naprej stopil najmlajši izmed sinov sem obstala kot vkopana.
»Michael,« sem šepnila. Nihče me ni slišal.
Mama me je rahlo dregnila, češ, pozdravi no.
»Ehm… živijo,« sem hitro rekla s svojim otroškim glasom. Vsi so vljudno odzdravili. Vsi razen enega.
»Michael, ne misliš pozdraviti?«
Njegova mama ga je porinila naprej. Uspel se je ustaviti tik pred menoj, skoraj se je vame zaletel.
»Hej,« je hitro rekel, nato pa s sklonjeno glavo odšel naprej proti kuhinji za svojimi starši. Obstala sem na mestu.
»Michael. Res je on,« sem tiho šepnila. Potem sem hitro odšla v kuhinjo za ostalimi. Vsi so že sedeli za mizo, mama pa je kuhala kavo na štedilniku. Skobacala sem se na svoj otroški stolček in strmela v goste, ki so se nepričakovano pojavili na naših vratih. Vsi otroci smo tiho sedeli, dokler nas očka ni prijazno napodil od mize.
»Pojdite se igrat otroci! Menda se boste dobro razumeli. Sedaj smo sosedi.«
Pomežiknil nam je, nato pa sva z Rose fantom pokazali najine igrače, ki jih sicer ni bilo ravno veliko. Dva fanta in tudi Rose, so začeli igrati nogomet zadaj, na majhnem balkončku. Jaz ter dva izmed bratov smo ostali notri. Patrick in Michael. Jaz zato, ker sem bila premajhna, njima pa se nogometa ni dalo igrati. Tiste neprijetne tišine ni bilo, saj smo bili vsi še premajhni. Jaz sem jima navdušeno začela kazati svojo zbirko plastičnih živalc, ki sem jih imela. Dečka sta se mi pridružila, kmalu smo se vsi trije navdušeno igrali.
»Michael, mi daš prosim koalo?« sem ga med igro vprašala. Fant se je začudeno zastrmel vame, nato pa mi jo podal.
»Kako veš moje ime?«
»Um… J-jaz… Hmm…«
Na pomoč mi je hitro priskočil Patrick. Neskončno sem mu bila hvaležna.
»Saj te je prej poklicala mama, ti tepček. Saj je punca majhna, ni pa ravno gluha ali neumna,« se je zasmejal. Tudi njegov mlajši brat se je nasmehnil in pokimal, jaz pa sem si globoko oddahnila. Lahko bi bilo huje, lahko bi kaj posumil… ne! To se ne bo zgodilo!

Ko so Jaxonovi po nekaj urah odšli domov, mi je Patrick navdušeno pomahal in objel ter rekel nekaj v smislu, da se kmalu spet vidimo. Fant je bil dobrega srca in postal mi je všeč. Drugi me še niso tako sprejeli, bila sem premajhna zanje. Ko bi le vedeli, da sem v resnici prestala prav toliko kot oni. Samo ne tukaj. So pa živeli kar čez cesto, to je bilo dobro.
Izkazalo se je že takrat, ko sva se prvič srečala, da moja usoda le ni tako popolna. Bila sem namreč leto dni mlajša od njega. Saj to ni bil takšen grozen problem. Ali pač? Ampak to je bila najbrž ena izmed stvari, ki jih ne bi mogla spremeniti. Nekdo se je tako odločil, tako je bilo. Po mojem mnenju le zato, da bi mi otežil nalogo, a kaj potem. Vedela sem, da mi bo uspelo. Moralo mi je. Za mojo družino. Zanj. Konec koncev pa tudi zame. Sedemnajst let sem o tem sanjala, dokler… Saj ni važno. Trenutno sem bila stara štiri leta, imela sem ljubečo družino ter pred seboj novo življenje. To se splača izkoristiti.
»No, kako so se vama zdeli novi sosedje? Izgledali so zelo prijetni, kajne?« naju je mama vprašala pri večerji. Jedli smo črn kruh z medom, nič posebnega, a počutila sem se srečnejšo kot kadarkoli do sedaj.
»Mami, super so!« sem skoraj zavriskala. Sestra me je pomenljivo pogledala.
»Nekdo se je pa zaljubiiil,« je zadovoljno zapela Rose. V odgovor sem se le namrdnila, ona pa se je zabavala ob pogledu na moj namrščeni obraz.
»Punci, nehajta, prosim vaju.«
Mama naju je obupano opazovala, ko sva druga drugi kazali osle in se spakovali čez majhno leseno mizo. Na koncu sva se obe začeli hihitati, nato pa se je hihitanje prelevilo v krčevit smeh. Košček kruha mi je pri tem poletel iz ust in pristal v mojem naročju. Še bolj sva se začeli smejati. Mama naju je morala na koncu nagnati v sobo, da sva se pomirili, Bilo je vredno, saj so bile vse črne misli pregnane. Ostal je le še sladek priokus smeha. Otroško življenje je bilo tako zabavno. Zaželela sem si, da bi trajalo za vedno.

Zjutraj me je mama prebudila zgodaj. Menda naj bi odšli na malo daljši sprehod, pogledat do očkove nove službe. Z veseljem sem si obula čevlje ter pri vratih počakala na mamo ter Rose, ki sta prišli za menoj.
»Razmišljala sem. Mogoče bi lahko povabili zraven tudi Jaxonove fante. Kaj pravita?«
Navdušeno sem ji prikimala, prav tako Rose. Na hitro smo se povzpele po stopnicah, jaz sem tekla, onidve sta hodili za menoj. Ustavila sem se pred vrati njihovega stanovanja. Nista vprašali kako sem vedela, da živijo tukaj. Mama je potrkala. Iz notranjosti sem zaslišala tih zvok, a vseeno sem vedela kaj je. Brez pomislekov sem na stežaj odprla njihova vhodna vrata ter stopila v notranjosti. Ni izgledalo čisto tako, kot so drugi predstavljali. A bilo je dovolj podobno da sem se znašla.

hejjj. to zgodbo sm drugac zacela objavlat v pisalnici ampak sm jo zbrisala in začela objavljat tu, ker je tema glih prava. uglaunem, govori o drugacni ljubezni, ni nujno, da samo tisti, ki jo pozna večina. najbrz bo zgodba mal drugacna od ostalih, ampak nc zato upam da vam bo useen usec:kiss: