Te njene tople modre oči, in srčen nasmeh, ki ga je imela že od malega, njene popolne oblikovane ustnice in svetleče se svetlo rjavi lasje. Vse to je strmelo vame in mi mahalo naj pridem, češ, da ne smeva zamuditi.
"James! Pridi!"
Se je zasmejala in me potegnila za roko. Stara sva bila šest let. Bil je najin prvi šolski dan. Prvi dan v popolno novi ustanovi. S popolno novimi ljudmi in učitelji. Z novimi klopmi, zvezki, znanjem, ki se ga bova še naučila... Vse je bilo drugače. Združevalo naju je le to kot že šest let pred tem dnem, ko sta naju najini mami rodili na isti dan, v isti bolnišnici, le, da sem se jaz rodil nekaj minut prej. Imela sva drug drugega. In to je bilo vse kar je bilo pomembno.
"Ja, prihajam!"
Sem zaklical. Bil sem navaden šestletni deček z očali, temno rjavimi lasmi in zelenimi očmi. Nova šolska torba je pritiskala na moja, takrat še šibka ramena, ki so težko prenašala težo vseh zvezkov. Kay me je vlekla za roko, navdušena je bila a vseeno sem na njenem obrazu opazil nekaj malo nervoznosti in strahu. V tem trenutku se je obrnila k meni.
"James?"
"Ja?"
Sem rekel. Vedno sem bil tisti, ki je bil bolj moder in se je znal spopasti z vsemi problemi.
"Strah me je..."
"Česa?"
Sem vprašal in za malenkost sva se ustavila.
"Š-šole... kaj če ne bo v redu? Kaj, če bodo učitelji grozni in-in ničesar ne bom znala? Kaj če bodo vse punce nesramne in n-ne bom imela nikogar? Kaj če..."
"Hej," sem rekel čisto nežno, ampak dovolj, da je utihnila. "Kaj pa *i*če*i* bo popolno? Kaj, če bo vse tako kot mora biti?"
Kay se je rahlo nasmehnila in srce mi je zaigralo.
"Vse bo v redu Kay Kay."
Sem rekel in njen nasmeh se je še povečal.
"Poleg tega imaš vedno mene. *i*Vedno*i* bom tam zate."
Debelo je pogoltnila.
"Obljubiš?"
Pogledala me je z njenimi očmi, ki so se narahlo lesketale. Še zdaj so moj najljubši del njenega obraza. V njih vidim *i*sebe*i*. Sebe, točno takega kot sem.
"Obljubim."
Dal sem ji mezinček in ji ga močno stisnil, da je zastokala tako kot vedno.
"Zdaj pa pojdiva, če ne bova pozna!"
In... spet je bila nazaj. Tista Kay, ki sem jo imel najrajši.
Zasmejal sem se.
"Ja!"
Nato sva z roko v roki stekla v šoli.
Tisti dan je bil odličen mimogrede.
In tisti njen pogled in moja obljuba... Tega ne bom pozabil *i*nikoli.*i*
--------
In tukaj smo. Točno dvanajst let pozneje, prvi dan zadnjega letnika srednje šole. Jaz in ona. Jaz in Kay Kay.
"James!"
Sem zaslišal skozi okno.
"Prihajam!"
Stekel sem po stopnicah, pograbil malico, torbo in ključe ter stekel iz sobe. Planila mi je v objem. Videla se nisva že dva meseca, odkar so se začele počitnice.
Pridobila je nekaj barve, nekaj novih pegic in njeni lasje so bili malenkost svetlejši. A poleg tega je bila taka kot se je spomnim izpred dveh mesecov. Visoka, vitka postava. Nasmeh. Ustnice. *i*In modre oči.*i*
"O moj bog, tako zelo sem te pogrešala."
Je vzkliknila.
Tudi jaz sem jo. Zelo, blazno, preveč.
"No pridi, da ne bova zamudila!"
Je vzkliknila, ampak verjetno se sploh ni zavedala kako zelo je bila podobna mlajši različici sebe. To mi je bilo všeč pri njej.
Prikimal sem in pospešila sva korak.
Nekaj zaskrbljenosti sem opazil na njenem obrazu, bila je taka kot vsako leto na prvi šolski dan. Le, da je bil ta še malo drugačen, ker je bil zadnji dan srednje šole.
Stisnil sem ji roko.
"Hej, vse bo v redu."
Sem rekel.
Prikimala je in nervozno pogoltnila.
"Ja."
Je rekla in mi vrnila nasmeh.
"In ti si vedno tu zame, se spomniš?"
Kako bi lahko pozabil. Niti predstavljala si ni česa vsega se spomnim. Ampak nekako je vse presenetljivo povezano z njo.
"Seveda."
Sem rekel in tisti njen zadnji nasmeh preden sva vstopila v šolo, mi je pomenil vse na svetu.
-----------
omggg guys to je moja prva zgodba k jo opisujem v moski oblikii paccc aaaa js sm tok ponosna nase tkoda jaa what do you thinkk. upam da vam je blo usec heheh, pa ofc ja tale zgodba bo o prijateljstvu, mogoc mickn kriminalka ampakk jess ne povem pa nc druzga zaenkrat heh<3
rada vass mam neznansko, hvala kr ste to prebralll:heart::sob: