Na dejtu

»Misliš, da bo prišel?«

»Stopetnajstič si me vprašala. Nimam pojma. Upam pa, da bo.«

S Klaro Jasno sva že deset minut sedeli na podstavku spomenika in čakali na XX-a. Čeprav sem ji skušala dopovedati, da se na prvi zmenek ne spodobi hoditi dvajset minut pred dogovorjeno uro, je takoj po pouku odšprintala v park in ni žive sile, ki bi jo lahko ustavila. Po mojem je postavila šolski rekord v teku na … koliko je sploh od šole do parka? Meni, ki sem sopihala za njo, se je zdelo, da najmanj sto kilometrov. V resnici pa najbrž nekaj sto metrov. No, v vsakem primeru bi si za ta podvig obe zaslužili medaljo.

»A v redu zgledam?«

»Štiristodvanajstič, Klarči: super si. Prosim, nehaj si popravljati lipglos.«

Tolikokrat si ga je že nanesla na ustnice, da bo imela vsa njena hrana do nadaljnjega okus po umetni jagodi. Res upam, da ne škodi zdravju, če naenkrat zaužiješ kilo jagodnega bleščila.

»Potem misliš, da bo prišel?«

»Stošestnajstič.«

»In?«

»Še enkrat me vprašaj, pa bom šla domov, in potem kar sama čakaj XX-a. Mogoče te lahko on odpelje na urgenco, ko boš bruhala zaradi zastrupitve z lipglosom.«

Globoko je zavzdihnila. Tako globoko, da sem se prav čudila, da ni kamen pod najino ritjo zajokal.

Kdor čaka …

X je prišel pet minut čez dogovorjeno uro, ravno ko je Klara Jasna začela doživljati srčni napad – oziroma nekaj, kar je spominjalo na mešanico infarkta in božjasti. Dregnila sem jo, da se je spravila k sebi in … no, da si je popravila bleščilo. Kaj! Preganjavica je očitno nalezljiva.

»O, a si prišel.«

Morate priznati, da se je pozdrav ponujal sam od sebe.

»Itak. Saj imata moj pulover.«

To je bilo res. Osnovni namen srečanja je bil, da XX-u vrneva pulover, ki nama ga je posodil na nogometni tekmi, ko sem jaz svojega polila z vodo. Mislim, to je bil uradni razlog. Priznam, da sem sama že skoraj pozabila nanj. In glede na to, kako se je Klara Jasna zdrznila, bi rekla, da se tudi ona ni zares zavedala, da kos tkanine, ki ga stiska v naročju, ni podaljšek njenega telesa, temveč samostojna stvar.

»Aja, pulover. Hvala, ja. Ful prijazno od tebe, da si ga posodil,« sem rekla, ker je Klara Jasna komunicirala brez zvoka.

XX je skomignil z rameni. »Ma, ja, ni panike.«

Potem smo nekaj časa stali in se gledali.

»Nekako se ti morava oddolžiti, ker si naju rešil pred podhladitvijo,« sem predlagala, ker zelo slabo prenašam tišino. »Bi šel z nama na bubble tea?«

Klari Jasni so se razširile zenice. Vem, da sem se prej hecala, da bo treba na urgenco, ampak prisežem, da sem zdaj pomislila, da to mogoče ni bila le šala. Za hip mi je postalo žal, da se nisem vpisala v krožek prve pomoči, čeprav me je mami skoraj silila tja, ampak se meni ni ljubilo hoditi na preduro.

»Pa ja, pa grem,« je pokimal XX in v sebi sem zavriskala. Mogoče bom ženitna posrednica, ko bom velika!

Kdor mešetari …

Pot do kavarne z bubble teajem ni bila dolga. Saj najbrž v našem kraju nič ni prav daleč od česa drugega, ker imamo res majhen kraj – razen če loviš koga, ki šprinta, in se ti zdi vsak korak preveč. Z XX-om sva klepetala o nogometu (govoril je on, jaz sem pa kimala, ker kaj pa vem o nogometu), o šolskih izletih (govorila sem jaz, on pa je kimal, ker smo se ravno vrnili z ekskurzije, oni pa že dolgo niso kam šli), pa o testih, učiteljih, glasbi in vremenu (ker je bilo pač tisti dan res vroče). Celo Klara Jasna se je malo sprostila in tu in tam vskočila s kakšnim medmetom, včasih pa kar s celim stavkom. Še posebno sem bila ponosna nanjo, ko je znala našteti nogometaše, ki igrajo v slovenski reprezentanci (pojma nimam, ali vse – meni se je zdel seznam zelo dolg in približno tako vznemirljiv, kot če bi brala telefonski imenik. Ampak XX je bil videti navdušen).