-----------
Stekla sem do rjavolasega fanta, naslonjenega na vrtiljak. Smejal se je in si oči zakrival z dlanjo, saj mu je sonce sijalo vanje. Nosil je obrabljene superge in črno trenirko. Nosil je svetlo zeleno majico, na kateri je bil z poševno pisavo napisan srednjeveški rek.
»Pozdravljen!« sem dahnila in pomignila Aishy, da je svojo kamero pomaknila nekoliko bližje. Izvajala sem intervju o mislih srednješolcev. Moje sanje so bile postati novinar. Vsi so me hvalili, kako dobra vprašanja zastavljam, znam predstaviti in nasplošno, narediti da ljudje izvejo kaj več.
»Uhm...Živjo?« je nekoliko zmedeno oddzdravil svetlolasec in presenečeno strmel v kamero. Aishy (moji asistentki) sem pomignila, naj kamero ustavi, ter nagovorila fanta.
»Oprosti če sem te prestrašila« sem se opravičila. Že je hotel odpreti usta, a sem ga prekinila. Vedela sem kaj bi želel reči. Fantovski kliše: ”Saj me nisi ustrašila” V svoji glavi sem zavijala z očmi, v resničnosti pa sem se smehljala. »No, jaz hočem narediti intervju in...« sem hotela razložiti. Svetlolasec me je prekinil, kot sem jaz prej njega ter rekel: »Ah! Zdaj vem kdo si! Tista Chloe White, neverjetna novinarka!« me je prepoznal. Zardela sem. Njegova hvala mi je laskala. Rdečico sem potlačila, še preden bi on ugotovil da sem zardela, ter ga vprašala: »Torej? Lahko izvedem intervju?
-------
»Kako je šel intervju z tistim Jayem?« je spraševala mama. Sedela sem na stolu v svojem majhnem stanovanjcu, ki sem si ga najela z štipendijo. Oče in mama sta mi občasno pomagala plačevati stroške najetega stanovanja, drugače pa sem sama skrbela zanj.
Moja starša sta namreč živela na drugem koncu države. Preveč bi stalo, če bi se vsi preselili sem, pa še slabo vest bi imela, da starša zaradi mene izgubljata denar. Tako smo se domenili, da sem tako ali tako dovolj stara, da si sama najamem stanovanje.
»V redu. Zdaj ga bom morala še preurediti in oddati računalničarju, ki bo posnetek še malo bolj predelal.« sem razložila in si za zabavo metala v zrak žogico ter jo ujemala. Pogovori z mamo so bili včasih dolgočasni. Petnajstletniku se pač ne da vedno pogovarjati z ”mamico”.
»Zanimivo...« je zamrmrala mama.
»Zanimivo...Kaj?« sem zmedeno vprašala in zgrešila žogico. Padla je na tla in se odkotalila pod posteljo. »Zanimivo je, da ti je všeč zastavljanje vprašanj« je povedala.
Njen izraz: ”Zastavljanje vprašanj” me je malo užalil. Kako si drzne?! Ne more kar tako! To so vendar moje sanje...Potlačila sem čustva, kot so me učili za intervjuje in rekla:
»Pač mi je všeč. Ne moreš spremeniti tega.«
»Saj tudi ne nameravam, saj imaš vendar talent za to!«
Zdaj bi mamo najraje objela, če bi bila tu. Na žalost sem lahko družino videla le za poletne počitnice. Po drugi strani mi je bilo to kar všeč. Nobenega ni bilo, ki bi mi težil, da moram pospraviti posteljo, sesati in iti spat. Raj za najstnika.
----------
»Poslušajte otroci...Če seštejemo X z 3...« je razlagala učiteljica matematike. Ponavljali smo staro snov: Enačbe. Vsi smo jih obvladali do nule, zato so nekateri že dremali, drugi pa so komaj poslušali, tretji pa so bili budni, a so tavali po svojih misli.
»Koliko je to, Chloe?«
Zdrznila sem se in pogledala učiteljico. Klicala me je in mi mahala pred obrazom. Sama sem bila v svojih čudaških misli, medtem ko so se drugi poskušali učiti matematiko.
»Uhm...To je...«
»Vem, da veš gospodična White! Nikar se ne izmikaj! Najboljša si v tem!«
»Ja...Najboljša v....Čem?«
»O moj bog...gospodična White! Izračunaj enačbo in nehaj sanjariti!« me je nadrla učiteljica. Kljub temu, da sem znala matematiko v nulo, sem bila hkrati tudi najbolj zasanjan človek na svetu. Razen mogoče, ko sem opravljala tisto, kar sem najraje delala: »Spraševala človeka, in
ga intervjuvala.
»X+1003=2000« sem prebrala enačbo. Nekateri sošolci so si med seboj prišepetavali, jaz pa sem zdolgočaseno spodaj narisala matematični znak: »je enako« Učiteljica me je nekoliko dregnila, ter se odkašljala, češ naj pohitim.
»Em...X=2000-1003« sem povedala in vse skupaj tudi narisala na tablo.
»Ja« me je spodbudila učiteljica, ki jo je moja počasnost že dolgočasila: »In KOLIKO je 2000 minus 1003?«
------------
Zarolala sem dol po vrsti kontaktov, da bi našla kontakt moje BFF: Jemme Inllinson. To je bilotežko, saj sem najpopularnejše dekle v letniku. Če bi se odločila kandidirati za predstavnika šole, bi me takoj izglasovali. Bila sem lepa (po mnenju drugih), pametna (spet po mnenju drugih) ter zabavna (po mojem mnenju).
»Končno...« sem zamrmrala in odprla prijateljčin kontakt. Na srečo je bila Jemma aktivna in je na moj: »Hey« takoj odgovorila.
»Živio«
»Kako si?« sem odpisala.
»V redu...Ti?«
»Enako...Le dolgčas mi je...Bi se lako kaj dobili?« sem odpisala in zrla v znakec: »Jemma piše«
»Ja, čez dobro uro pred Merkatorjem zraven tvojega bloka?« je predlagala. Seveda sem se strinjala. Dolgčas sem prečrtala s seznama in začela delati nalogo za slovenščino.
.-------
Upam, da vam je bilo všeč!M To objavljam sicer tudi na Pilovi pisalnici, ampak je itak ljubezenska zgodba, pa se mi je zdelo, da sem dobro napisala. To je privedlo do tega, da to objavim kar tule.....
Vsakega lajka, kritike in komentarja bom vesela!
Lp,
P1