*pod* 1. POGLAVJE *pod*

*b*Žan:*b*
Sovražno sem jo gledal, načini kako je hodila sem sovražil, sovražil sem vse na njej. Njene svetle dolge lase, ki so bili danes spleteni v kito. Sovražil sem njene temno rjave oči, ki so se ji tako lesketale, da si v njih lahko videl svoj odsev. Sovražil sem njene polne roza ustnice stisnjene v ravno črto, ko se je fokusirala na neko stvar. Ob živce so me spravljala njena rdeča lica in način kako je zardela.
Ljudje so mislili, da jo sovražim, da tako v bistvu govorim, a to je bila resnica. Resnica, ki je bila kruta in boleča. Nisem bil skrivaj zaljubljen v njo, kot so vsi pravili.
Vse od dne, ko mi je uničila življenje. Od takrat mi je v očeh sijalo le še sovraštvo.

*b*Kris:*b*
Bila je popolna. Moje srce je bilo le za njo, vedno je in vedno bo. Že odkar sva bila otroka, spomnim se dni, ko sva se še skupaj igrala v peskovniku. Najini starši so včasih bili najboljši prijatelji, prav tako so se jim včasih pridružili Žanovi. Tako smo se lahko vsi trije igrali do poznih ur, medtem, ko so se naši starši zapletali v nepomembne debate in klepetali. Predstavljal sem si življenje le z njo. Odkar sva bila majhna in smo tistega dne priredili poroko z Žanom. Spomnim se, da še nismo hodili v šolo, bilo smo res otroci. Žan je bil župnik, midva z Saro pa sva se poročila, v laseh je imela rdečo vrtnico in smejala se je.
»Kris, vzameš Saro, za svojo ženo?« je rekel Žan.
»Da,« sem odločno odgovoril in se zahihital.
»Sara, vzameš Krisa, za svojega moža?«
»Ja,« je rekla in se zasmejala.
»Zdaj se lahko poljubita,« je z ogabnostjo v glasu rekel Žan.
Bil je moj prvi poljub, ki sploh ni bil poljub. Bolj je bil le cmok, hiter in slinast. A bilo je prvič in bilo je z njo.

*b*Sara:*b*
Naslanjala sem se na šolsko omarico, pri tem pa kramljala s sošolkami, ki jih pravzaprav nisem poslušala. Pogled mi je uhajal na desno in na levo.
Na levi strani hodnika so moje oči iskale Krisa. Njegove sive oči so me uzrle, z roko si je popravil svoje svetle lase. Imel je skoraj zlate kodre, ki so mu včasih padali na oči, saj je imel od spredaj nekoliko daljše. Hitro je preusmeril pogled, Sara pa se je delala, da ga sploh ni opazila, čeprav še je od strani vedno videla, da je danes oblekel preproste široke kavbojke in svetlo moder pulover. Njegov najljubši pulover. Njegova najljubša barva je bila vedno modra. O njem sem vedela več kot sem smela, spustila sem ga v svoje življenje, mu zaupala.
In ta pulover je oblekel, le zato ker sem mu enkrat rekla, da mu pristaja. Kar tako mimogrede, kot takrat ko svoji prijateljici rečeš, da izgleda dobro s takšno frizuro. Nič takšnega se mi ni zdelo, a Kris je zardel, nato sem še zardela jaz.
Začutila sem trepljanje po rami in se zbudila iz svojega transa.
»Zemlja kliče Saro!« se je tik ob mojem ušesu zadrla moja najboljša prijateljica Tina.
»Tukaj sem,« sem zamrmrala. Vedela je o čem razmišljam, brali sva si misli. Spogledali sva si nato pa je z obrvmi pomignila v levo stran, proti Krisu.
»Ne glej tako očitno,« mi je zamrmrala in me potegnila stran od drugih.
»Sploh ne gledam njega,« sem se branila, a sva obe vedeli, da se lažem. Tina je dvignila obrv.
Nekdo za nama se je odkašljal, »jezus, kako sem se prestrašila!« je vzkliknila Tina. Preden sem se obrnila sem vedela, da je on. Čutila sem njegov dih, na mojem hrbtu in njegov vonj mi je bil znan, takoj bi ga prepoznala. Že toplina njegovega telesa, ki sem jo čutila je bila tako čarobna.
Potem sem se obrnila in sem ga zagledala za seboj. Njegove sive oči so zrle v mene in ravno se je igral z vrvico od svetlo modrega puloverja, tako, da si jo je ovijal okoli prsta.
»Ravno sem se spomnila, da morem…« Tina se je popraskala po zatilju nato pa si le izmislila izgovor, » v knjižnico, po učbenike. Saj veta, dobila sem napačne in zdaj je cela zmešnjava. Kakorkoli, preveč govorim, uživajta.« pomežiknila mi je nato pa hitro odšla.
»Resno?« sem zamrmrala sama pri sebi.
»Kaj?« njegov glas me je prisilil v to, da sem ga spet pogledala navzgor v oči nato pa zardela.

*b*Kris:*b*
To je to, trenutek, ko ji bom izdal svojo večno, brezpogojno ljubezen. Povedal ji bom, da je ljubim od prvega dne ko sem jo zagledal. A moje besede preprosto ne grejo iz jezika.
Nekaj si je zamrmrala, ne izgleda ravno navdušena nad tem, da sva ostala sama.
»Ne vem, kaj naj rečem,« zavzdihnem, »ni ravno to čudno, da se poznava že celo življenje, pa nimava teme za pogovor?«
Sara se zahihita, isti smeh kot vedno. Tih in prijeten, njen smeh je definicija smeha, ki nasmeji tudi druge. Včasih je uspela nasmejati tudi čemernega Žana. Pogrešam tiste čase, ko smo bili kot rit in srajca še posebej midva. Pogrešam njo, pogrešam druženje. Sanjam njene oči, nasmeh, vonj. Vse na njej je tako lepo, da je prelepo, da bi bilo res.
»Res je, včasih smo se veliko družili,« pritrdi Sara. To je vse, kar bo povedala?
Pokimam, pramen las ji pade iz kite na obraz. Zamika me, da bi ji ga popravil. Misel opustim in poskušam spet navezati pogovor.
»Imaš morda zapiske od biologije?« Seveda jih ima.
Pokima mi v odgovor, »lahko ti jih posodim,« reče in se prijazno nasmehne.
Tisti pramen še je vedno tam, in preden se zavedam, moja roka seže po njenih laseh, moji prsti začutijo njene svilnato mehke lase. Pramen ji popravim za uho.
Ona strmi vame, zardela je.
Jaz strmim v njene temne oči, v katerih se utaplja moj razum, v njih vidim svoj odsev.