Končno sem dojela, kaj me je dejansko vprašal.
“Kaj ne greš z Olivio?” sem spravila iz ust.
“Ne. Pred nekaj dnevi sva se razšla.”
“Zakaj točno sta se razšla?”
“Ker sem spoznal resnico.”
“Kakšno resnico?” sem vprašala.
“Da… da ne ljubim nje, ampak tebe.”
“Ja. Z veseljem grem s tabo na šolski ples.”
“Jutri so vaje,” samo to je še uspel povedati, preden je odšel.
Vaje so sicer potekale že dva meseca,ampak jaz nisem nikoli šla, ker še nisem imela soplesalca.
Obraz mi je zasijal. Končno se je to zgodilo. Vsaj ena dobra stvar danes.

Eric je stopil do Anne in jo vprašal: “Mi lahko daš Eleonorino telefonsko številko?”
“Zakaj? Povej in ti jo bom dala.”
“Zato, da ji lahko napišem nekaj grdega.”
Anne mu je pri priči dala telefonsko številko. Seveda Eleonori ni mislil resno napisati nečesa grdega. Ampak to je bil edini način, da mu Anne da njeno telefonsko številko.

Ko sem vstopila v razred sem Erica zagledala, kako se je pogovarjal z Anne.
Ko me je opazila, je prišla do mene.
“Ericu sem dala tvojo telefonsko, ker je rekel da te bo zafrkaval,” se je zasmejala.
Takoj sem šla do Erica. Ne verjamem ji.
“Je res?”
“Na kaj misliš?”
“Da me boš zafrkaval. In to po telefonu.”
“Eleonora, to ni res. Rekel sem ji, naj mi da tvojo telefonsko, da ti bom kaj grdega napisal. Ampak ti nikoli ne bi, to sem rekel zato, da bi dobil tvojo telefonsko.”
“V redu, verjamem ti.”
Nisem mu povsem verjela. A dokler mi res ne bo napisal nečesa grdega, je v redu. Ne razumem, zakaj so se vsi kar naenkrat obrnili proti meni. Skoraj cela šola.

Po koncu pouka sem po hodniku odšla do omaric. Vse oči so bile uperjene vame, vsa usta so šepetala moje ime, vsaka roka je kazala name. Sem res tako grozna? Očitno res sem. Obupano sem se preobula.
Zaslišala sem, kako se je nekdo pogovarjal: “Hi hi, sta že slišala, kako je tista Eleonora grdo govorila s svojo prijateljico? Prav nesramna je bila. Sovražim jo.”
“Kaj pa je sploh naredila?”
“Kaj je naredila? Grdo se je pogovarjala z najlepšo punco na šoli!”
Ko sem slišala ta pogovor, so mi po licih začele polzeti solze. Na glavo sem si poveznila kapuco. Avtobus sem tokrat vsaj ujela. Nisem ga zamudila! Ko sem si poiskala sedež, mi je zapiskal telefon. Neznana številka mi je poslala sporočilo. Najbrž je Eric.

*b*Imaš danes čas?
Lp, Eric*b*

*b*Imam, zakaj?*b*

*b*Lahko se dobiva v kavarni v mestu*b*

*b*Z veseljem bom prišla. Kdaj pa?*b*

*b*Lahko ob petih? Ravno danes je 1. december in prižgali bojo lučke, se mi zdi*b*

*b*Torej ob petih pred mestno kavarno?*b*

*b*Jap*b*

Erica sem si dodala v imenik. Vsaj nekaj bom imela za početi popoldne.
Doma je vladal nemir. Loona je ležala na kavču in se jokala. Najbrž sta ji starša povedala, da se bosta ločila. Ati je že pakiral, da se bo odselil. Moj bog, to je bilo pa hitro.
Jaz sem že nekoliko bolj dojela, da je mogoče bolje, da se starša ločita, če se ne razumeta več najbolje. Loona pa je drugačnega mnenja. Odšla sem do nje in jo vzela v naročje.
“Je kaj narobe, Loona?”
“Ne bomo več živeli skupaj! To je grozno!” je hlipala.
“Vem, vem. Ampak tako je bolje, veš?”
“Ne ni.”
“Bi raje videla, da živimo skupaj in se starša vsak dan veliko kregata, ali da živita ločeno in bo vse v redu?” sem ji poskusila razložiti.
“Da se ne kregata.”
“No, vidiš, da je tako bolje?” sem se zasmejala.
Odšla sem v svojo sobo. V resnici nisem bila v redu. Nisem še dojela, da se starša ločujeta. Preprosto ne. Ati se bo jutri odselil. In najbrž bova z Loono živeli izmenično (en teden pri očetu, en teden pri mami). Upam. Nisem še niti vprašala, zakaj se ločujeta. Da bi se pomirila, sem vzela, računalnik in slušalke. Prižgala sem svoje najljubše pesmi. One Republic je moja najljubše skupina in njihove pesmi me najbolj pomirijo. Kmalu sem začela peti zraven, postala sem veliko boljše volje. Nato sem ugotovila, da je ura že dvajset čez štiri. Čas tako hitro mineva, ko se zabavaš. Izklopila sem računalnik in odprla omaro.
*i*Moj bog! Danes je že prvi december! Čas tako hitro teče! Mislila sem, da je šele začetek novembra!*i* mi je ta misel šla čez glavo.
Iz omare sem vzela široke hlače in oprijeto majico, čez pa oblekla še pulover. Lase sem si spela v figo. Naličila se nisem, ker časa nisem imela na pretek, saj imam približno petindvajset minut do mesta.
____________________________________________________
Čauuu<3
Kk smo kej? Js sm glih dons zbolelaaa:sob::sob::sob:upam da bom do naslednjega vikenda ok ker mam en tabor...
No ugl, tale del bi bil še malo daljši če ne bi zbolela. Ampak je še useen mal daljši kokr prejšnji deli (I guess, se mi zdi no da je) upam da ste uživali aneeeeee se potrudim da napišem vsak dan nov del<3333
Lp, Belčica:blue_heart::kissing_heart: