*b*Vivian*b*
Z užitkom se primem za kamnito ograjo mostička nad ozko modro reko, ki teče skozi vrt. Vdihavam svež hladen zrak. Vid se mi bistri, vrtoglavica pa ponehuje.

»Vivian…« ta glas dobro poznam. Vse kocine se mi postavijo pokonci. Bes v meni se dvigne kakor ogromen val.

»Julya…« iz sence nizkih dreves stopi moja polsestra. »Obupno te je znova videti,« Besno zaškrtam z zobmi in povlečem za magijo v sebi. Ogenj eksplodira okoli mene kot še nikoli prej. Popolnoma ga spustim z vajeti. Naj žari, naj maščuje, naj ubija…


»Vivian, ne! Izkoristili te bodo, odvrnili od tvojega resničnega cilja! Poslušaj me!« Julya proseče krikne in se izogne kačam
ognja, ki se poženejo za njo. Vse v meni kliče po maščevanju osebi, ki mi je uničila življenje, izbrisala ljudi, ubila prijatelje in iz mene naredila pošast. Ne bo nasedla njenim igram. Ne več. Tokrat je milost pozabljena. Samo še bolj pritisnem na plamene, da se razplamtijo. Močan sunek me skoraj podre na tla. Vse v meni in okoli mene gori. Nad glavo se oglasi grozeče rjovenje. Trije ogromni črni zmaji svoj ogenj pridružijo mojemu.

»Vivian, prosim te! Dovoli da obrazložim! Avalon, poiskati ga moraš! Meč! Najdi ga! Edino upanje si!« Julya hlipa in se trudi obvladati kaos. Z močjo zraka gasi plamene in se mi približuje.

»Zakaj bi ti zaupala? Niti besedici iz tvojih ust ne bom nasedla,« v nebo spustim divji krik in ogenj se ovije okoli mene kot divji vrtinec. Zmaji se spustijo nižje, ter požigajo karkoli lahko. Nikoli še nisem bila tako močna. Magija vedno kliče po še.

»Nisem več…« njene besede se izgubijo v hrupu in krikih.

»To kar si mi storila. Zahteva maščevanje!« zakričim skozi plamene in se ji počasi bližam. Takrat Julya udari z vsem bistvom svoje moči. Zrak mi izsesa iz pljuč, da obupano hlastam za njim. Nato pa mi ga vrne z okrepitvami, moja stisnjena pljuča ne prenesejo tolikšnega pritiska. Zrušim se na tla, ampak še vedno spodbujam ogenj naj ruši dalje. Zlati plameni se dvignejo v vsej svoji veličini in udarijo ob Julyo, da se jim za las izmakne. A ne dovolj hitro. Levo roko ima opečeno od komolca do dlani. Na nogah pa se ji delajo grozni mehurji. Vse skupaj vrže mojo polsestro v zmedo. Izkoristim trenutek in skušam vrniti svoj stari ritem dihanja. Steznik mi onemogoči globoke vdihe, komaj dobim dovolj zraka. Julya se zbere in mi zopet vzame kisik. S sajastim rokami si praskam po grlu, a ne pomaga… moj vid se vztrajno megli. Še zadnje atome moči zberem za poslednji napad. Mora mi uspeti. Globoko v sebi oblikujem in hranim tigra. Ognjenega tigra, ki je že ubijal… In je spet lačen…

Ogromna ognjena žival se oblikuje iz plamenov, brez omahovanja se požene nad Julyo, ki prestrašeno vzklikne. Vse moči uperim v žival, ta zagori le še močneje. On je požigalec, uniči vse kar mu je na poti.

»Vivian, pazi!« zaslišim krik, ne sanja se mi komu pripada. Tiger, razjarjen od Julynega vetra se renče obrne k meni. Šibkejša sem od polsestre. Lažji plen. Žareči goltanec se razpre pred menoj. Prav zares požge vse kar mu je na poti, in jaz nimam več nadzora nad njim. Ko ujeta žival enkrat okusi svobodo… jo bo izkoristila. Popolnoma brez zraka se na pol slepa od groze skobacam na kolena. Omotično se pomikam nazaj. Panika, saje in pepel ne pripomorejo k temu, da bi lahko zadihala. Pljuča mi stiska, davljenje tako zelo boli…

Ne, ne, ne, ne, ne. Tiger se požene, odskočim vstran in se zaletim v kamnito ograjo mosta. Bolečina mi topo odzvanja v glavi.

Ogenj in voda sta sovražnika. Dol je reka. O prekleto, če bo to uspelo. Edina rešitev je.

»Muca Maca!« Z roko si sežem h kroni, ki postrani visi z moje glave. Razbeljeno vroča je. Popravim si jo in se z muko potegnem gor ob ograji. Drobni kamenčki se mi zarežejo v dlani.

Tiger razpre gobec in divje zarjove. Nato skoči in jaz se ne umaknem. Roke ovijem okoli njegovega ognjenega telesa. Pustim da me zruši čez ograjo v potok. Padava skupaj v gmoti ognja in črnine. Dokler naju ne pogoltne temna voda. Ogenj ugasne.

*b*Casper*b*

»Vivian!« čim smrtonosni ogenj poneha se zaženem proti mostu. Brez omahovanja splezam čez ograjo in se v skoku poženem v vodo. Voda vre ob energije, ki se je sprostila v njej. Z divjimi zamahi plavam proti dnu. Ta reka je ozka, a smrtonosno globoka. Končno jo zagledam. Težka obleka jo vleče na dno. Veke ima zaprte, njen obraz je bled v nežni mesečini, ki se lomi skozi vodo. Dolgi črni lasje so razpeti, lebdijo, zlivajo se s črnino neskončnega dna. Roke ovijem okoli ozkega životca in skušam zaplavati navzgor. Pretežka je, blago se je napilo vode. Oba skupaj naju vleče v globino. Iz pasu povlečem nož in razparam dragoceno oblačilo. Z muko ji slečem uničeno obleko, zmanjkuje mi kisika. Gladina je tako daleč. Zberem moči in zaplavam, mora mi uspeti. Le še malo. Proti svetlobi.

Zadihan se prebijem na površje. Odvlečem jo na najbližji breg. Njena koža je še vedno topla od ognja, ko jo odložim na mahovita tla.

»Ne! To ni res, ne more biti!« k meni priteče panična rjavolasa ženska.

»Odidi!« zakričim in se besno postavim pred svojo kraljico.

»Naredi kaj!« ignorira moj ukaz in se požene name, a jo odrinem. »Umrla bo!« zdaj je ona tista, ki kriči. Obrnem se in ozavestim, da ima prav. Vivian negibno leži, njen prsni koš miruje. Nekaj usodnih trenutkov mislim, da bo zdaj zdaj razprla veke in svobodno vdahnila zrak. To se ne zgodi.

»Ne diha…« konico noža zapičim v steznik in potegnem. Od rezila ostane, na njenih prsih krvava sled. Steznik strgam z nje, a se še vedno ne premakne. Ne zadiha.

»Moja krivda je,« ženska v tresoče roke vzame Vivianine drobne dlani. »Ni utripa,«

»Mora preživeti!« strah, da sem prepozen mi požene adrenalin po žilah.

»Grem po zdravilca, ta čas poskusi z oživljanjem,« reče in steče proti gradu. Takoj, ko izgine na drugi strani se na most spusti ogromen črn zmaj. Besno zarjove in v nebo spusti steber plamenov. Pod težo takšnega bitja se začnejo kamni krušiti. Bitje se nekajkrat sunkovito dvigne in spusti na zadnje noge, nato pa poleti nazaj v nebo. Most se poruši in naju z Vivian odcepi od svetlobnikov na drugi strani. Nihče od njih ni tako neumen, da bi poskusil prečkati globoko reko nad katero letijo zmaji uničevalci.

»Zbudi se, prosim,« zašepetam in položim roke v položaj za masažo srca. Globoko vdihnem in začnem… Dva potiska na sekundo, pet centimetrov globoko… Štejem… 27, 28, 29, 30… umetno dihanje. Za trenutek omahujem, a se takoj zberem. Njeno glavo potisnem nazaj in sprostim dihalne poti. Ustnice pritisnem ob njene. Mehke in lepe… misel spodim iz glave, še preden jo zares dojamem. Enakomerno vpihujem zrak, a se prsni koš ne dvigne. Popravim držo glave in poskusim še z enim vpihom. Ne deluje. Mrzlično se vrnem k masaži srca. Mora mi uspeti… Ne zmanjšam tempa… Zvok lomljenja reber pod silo mojih rok me uničuje. Važno je, da zadiha… da preživi… Mišice mi trzajo od utrujenosti… Spet umetno dihanje… ustnice ob ustnicah… vdih za vdih… Ni odziva… Ne obupaj…

Zmaj se spusti čisto nizko, njegova ogromna krila režejo zrak in vihrajo njene mokre črne lase. Nekajkrat zaokroži nad nama, nato pa se spusti na tla. Svojo luskasto glavo spusti k njenemu obrazu in razširi nosnice, vdihuje njen vonj. Popolnoma črne oči zatrepetajo od isker. Zadihano se postavim na noge in s hrbta potegnem meč. Žival me radovedno pogleda, ve da nimam možnosti. Nenadoma razpre krila in skloni glavo. Klanja se. Ostali trije zmaji pristanejo in se mu pridružijo. Osuplo strmim v prizor.

»Ni ji pomoči,« dahnem in se še sam priklonim pred kraljico. Mrtvo kraljico, ki se ji klanjajo zmaji.