"Od najmanjšega problema, do največje težave. Vse se je kar naenkrat nabralo pred mojimi očmi, in nisem mogla drugega, kot, da bi naglas zajokala. Morala sem spraviti ven... A takrat je bilo to težko. Bila sem na odru, vsi so me gledali. Nekateri smeje, nekateri zaskrbljeno. Nato sem padla in..."

Psihiatrinja me je samo brezizrazno gledala, in si tu pa tam kaj zapisala v njen skrivnostni zvezek. Niti črke še nisem prebrala iz njega, pa sem si to močno želela.

"No, padla sem in se onesvestila," sem na koncu le izdavila. Psihiatrinja je še vedno pisala v zvezek in ga potem nekam položila. Olajšano me je pogledala.

"Annie. Nič drugega ni, kot samo trema. Sama veš, da se je pač s takimi stvarmi težko soočiti a... lahko ti uspe. Potrudi se, pozabi na vse. Samo osredotoči se na stvar, o kateri govoriš. Tako kot zdaj. Osredotočila si se na to, kar si mi mogla povedati. Kot nekakšen manjši nastop, samo pred mano, razumeš?"

Tresla sem se in samo pokimala. Psihiatrinja je vstala in medtem dodala: "Dobro. Zdaj lahko greš."
Tudi jaz sem vstala in stopila iz svetle sobe, zaradi katere so me pekle oči. Ko sem zagledala mamo, sem se zatekla k njej in jo objela.

"Kako je bilo, srček?" me je dokaj mirno vprašala, saj ni smela poslušati pogovora med mano in gos. Reelyano, psihiatrinjo.
"V redu," sem ji med objemom zamomljala.

Pot domov je bila dokaj tiha, le radio je ves čas predvajal glasbo in govoril o novicah. Tišina je kmalu ponehala, ko me je mama vprašala: "Praviš, da si želiš plesati, kajne?"

Pokimala sem. Nisem bila prepričana, na kaj namiguje, a občutek sem imela precej dober.

"Uredili smo ti prijavo v plesno šolo, Malsano se imenuje. No... Imaš še vedno isto željo?"

Kar pokala sem od veselja. To je bila moja največja želja do zdaj! A ko sem nenadoma pomislila na tremo, me je spreletel srh. Kako bom lahko plesala na tekmovanjih ali nastopih, pred veliko publiko, ki ima pozornost le na meni?

"Recimo..." sem izmomljala, mama pa me je pogledala s tistim vprašujočim pogledom.

"Recimo?" je ponovila. "Samo recimo? Se ne spomniš, kako zelo si želela postati najboljša plesalka na svetu, kako si mi kazala svoje plesne gibe in koreografije?"

Nisem odgovorila. Prohodnost je bolela, saj sem vedela, da pred publiko ne bom zdržala. Kar pomeni... Nič plesne šole.
------------------------

Zdravo! Tukaj je zdaj I, tista dvojčica, ki rada piše zgodbe. Ta zgodba je napisana po mojem resničnem dogodku, no vsaj ta prvi del. Upam, da vam je všeč, saj L pravi, da bi jo mogla izdati kot knjigo, haha ;)

Naslednji del verjetno pride jutri :)