Ves teden je potekal enako. Vsakič sem prespala pri Ericu in mu delala družbo, poleg tega pa je bilo doma neznosno. Mami je začela kadit in ves čas se samo dere name. Nato sem šla v šolo, kjer sem bila še vedno glavna tarča pozornosti. Po šoli sem spet šla k Ericu.

NASLEDNJI TEDEN
Zopet sem se zbudila v Ericovem objemu. Previdno sem umaknila njegovo roko in pogledala na uro. 5. 45 je. Vstala sem in odšla v kopalnico. Naredila sem požirek vode. V ogledalu sem zagledala svoj odsev. Moji podočnjaki so bili temno modri. Lasje so bili razkuštrani. Šla sem nazaj v sobo. Eric je bil zbujen in je sedel na postelji.
“Imaš led?” sem ga vprašala.
“Zakaj ga potrebuješ?”
“Da si ohladim podočnjake. Baje pomaga, če si jih hladiš z ledom.”
“Takoj dobiš,” je zavzdihnil in vstal.
V tistem trenutku sem si premislila.
“Eric, stoj.”
Obrnil se je.
“Kaj je narobe?” sem ga vprašala.
“Nič.”
“Nekaj *i*je*i* narobe, ponavadi nisi takšen. Povej mi.”
“Samo slabo sem spal,” je rekel in zazehal.
“Je to vse?” nisem bila sigurna, da mi je vse povedal.
“Ja, to je vse.”
“To *i*ni*i* vse, povej mi kaj se dogaja!”
“Prav. Imel sem nočno moro. Sanjal sem, da se ti je nekaj zgodilo. In zdi se mi, kot da se bo to res zgodilo.”
“Ah, ne skrbi, no. Nič se ne bo zgodilo. Obljubim.”
Poljubila sem ga.
Nato sem umaknila ustnice in rekla: “Vse bo v redu. Ne skrbi.”
Objel me je.
“Mislim, da bova morala iti.”

V šoli so me spet zafrkavali. Ravno tako kot vsak dan. Sklonila sem glavo in poskusila biti čim bolj neopazna.
Prva ura se je zelo vlekla. Že po nekaj minutah nezanimive razlage sem prijela svinčnik in začela risati. Narisala sem dva laboda na jezeru. Lebdita v vodi in za njima raste velika, rožnata japonska češnja.
“Eleonora, kaj počneš?” sem zaslišala raskav glas učiteljice za geografijo.
“Emmm, nič,” zardela sem.
“Slučajno rišeš? Med mojo uro tega ne boš počela, da ti je jasno!”
“Ne rišem,” sem ji zatrjevala.
“No, pokaži,” zlobno se je nasmehnila.
Zavila sem z očmi.
“No, poglej, poglej! Poglejte, kaj je narisala! Dva butasta zaljubljena laboda!” strgala je mojo risbo, za katero sem se zares potrudila.
Jeza v meni je močno narasla. Moj obraz je postajal vse bolj rdeč.
“Kako si drznete,” sem zasikala.
Vstala sem s stola.
“Nimate pravice strgati moje risbe!” sem zakričala.
“Ti pa nimaš *b*nobene*b* pravice risati med mojo uro!”
“Veste kaj? Če ne bom znala snovi, ki jo razlagate, sem kriva sama! Sama bom kriva, če bom dobila slabo oceno! In ne bom več trpela take učiteljice! Nesramne, neumne, stare vešče, ki misli da je najboljša učiteljica na šoli, v resnici pa je navadna budala!” kričala sem.
Povedala sem ji, kar ji gre. Odšla sem do nje in ji iz rok iztrgala mojo risbo.
“Kar dajte mi vzgojni opomin, kar dajte! Nič ne bo drugače, če bom imela vzgojni opomin ali ne! Samo vi boste bolj zadovoljni! Navadna strahopetna vešča ste” sem ji siknila v obraz.
Odvihrala sem iz razreda. Naravnost na stranišče sem šla. Briga me, kaj si mislijo moji sošolci. Ampak učiteljici sem povedala, kar ji gre. Mislim, da se vsi strinjajo z mano, kljub temu da me sovražijo.
Zvonec. Prešinilo me je, da bi mogoče ja morala oditi iz stranišča in iti v učilnico.
Stopila sem skozi vrata. Zavzdihnila sem, saj me je bilo zelo strah zasmehovanja. Previdno sem odšla po hodniku. Nato sem za sabo zaslišala smeh treh fantov, ki so me opravljali. Ozrla sem se nazaj in v trenutku so me prepoznali, saj so pristopili do mene. Zavila sem z očmi. Obkolili so me. Eden od njih je stisnil pesti.
“Kaj se spravljaš na Erica?,” je zaničljivo vprašal eden od njih.
“S… Saj se n… ne,” sem zajecljala.
“Ne, sploh ne, sta slišala, fanta?”
V obraz sem začutila močan udarec. Padla sem po tleh. Učenci so se kar nabirali okoli nas, da bi videli ta povsem nezanimiv in zame boleč pretep. Brca v hrbet. Zvila sem se v dve gubi. Močno so me udarjal in brcali. Nato sem zaprla oči. Zaslišala sem korake, ki so se mi bližali. Nato nisem slišala ničesar več.

Eric je po ral Eleonoro s tal.
“Ste zmešani? Zakaj ste jo spravili do nezavesti?”
“Ker se ves čas spravlja nate in ti grozi. Misliš, da nismo opazili, a?”
“Navadne budale ste, moja punca je! Zakaj jo zasmehujete?”
“Ker se je grdo obnašala do mene,” se je oglasila Anne.
“Ja! Ker je bila slabe volje!”
“In slaba volja ni razlog, da se grdo obnaša do svoje prijateljice!” je zakričala.
“Bila je slabe volje,” je zdaj že bolj mirno rekel Eric.
“Zakaj? Pa povej zakaj!”
“Ker so se ji ločili starši. To je grozno, si predstavljaš?”
Anne je v joku stekla stran. Naredila je hudo napako.

Eric je Eleonoro odnesel v šolsko ambulanto, kjer jo je kasneje obiskala Anne. Od takrat naprej je bilo vse tako kot prej.
__________________________________
Evo, se ta zadnji del ni je ratal napisat<3