Naslednji Pil izide 7. maja

Nova številka
April 2021


Izid: 2. 4. 2021

HEART OF A BEAR, CELA ZGODBA ZA FESTIVAL (IZMIŠLJNA ZGODBA)

10
Tiho sem vzdihnila. Bilo je temno, večer je bil že zdavnaj mimo. Zavila sem z glavne ulice na stransko, potem pa s stranske v majhno tiho slepo ulico, tako še temnejšo ki so jo osvetljevale le pisane luči nočnih klubov. Pred vhodi je stalo nekaj pijanih moških ki so se smejali. Ponovno sem vzdihnila in stopila hitreje. »Hej!« se je zadrl eden od moških. Nisem se odzvala. »Hej ti, ku***ca!« je ponovil moški in ostali so se zasmejali. Še bolj sem pospešila in se ne zmenila za njihove besede. Moški je tedaj začel stopati za mano, ostali pa so ostali pred klubom in se pijano zibali. Moški me je naenkrat treščil po riti in se bedno zarežal. Pogledala in pogoltnila slino. Ni se vredno ukvarjati s takimi, vedno bodo zmagali, vsaj proti meni in končalo se bo v postelji, in z jokom. Do stanovanja ni bilo veliko, le nekaj korakov. Stekla sem in stopila v zanemarjen blok, moški ni odšel za mano, stal je na istem mestu in čakal če se vrnem. Tiho sem odcapljala do vrat stanovanja ter vstopila v majhno sobo. Smrdelo je po plesni in vlagi... bilo je bedno in temno, žarnica je obupala že dolgo nazaj.
...
Odprla sem vrata ki so vodila v spalnico, majhno, prav tako zatohlo spalnico, ki sem si jo delila z bratom in mamo. Torbo sem s treskom zalučala ob posteljo in sedla. Na postelji je počival medvedek, majhen in rjav, tak kot si ga zaljubljenci kupijo za valentinovo. Medvedek je bil samo moj, moj... ni bil iz najetega stanovanja kot pohištvo in kozarci, pa lonci. Ni bil iz trgovine z rabljenimi oblekami od koder dobivam cunje, pa tudi z bratom si ga nisem delila. Bil je moj in samo moj in imela sem ga rada kot nikogar drugega. Sama sem bila nesreča, kot tudi moj brat. Mama je delala v enem od klubov, tam je skakala po drogih in hodila s tujimi tipi v posteljo da smo imeli za najemnino, pa ne samo zato, to ji je bilo všeč, če mene vprašate. Lucas, moj 18 letni brat bi lahko pomagal, ampak je prelen da bi. Raje hodi na zabave in se preklada sem ter tja s puncami. Mama mi je dala medvedka, češ naj bi mi ga dal oče. Verjela sem ji, oče pa se mi je zdel tako popoln, čeprav je bilo vse skupaj čudno in bedno, se ga nisem sramovala. Vsaj dal mi je medvedka, verjela sem da mi ga je dal, ali pač... Medvedka sem privila k prsim, bil je star in zdela, ampak je bil še vedo moj samo moj... in nikoli ga nebi zamenjala z ničimer. Medvedka sem pustila na postelji in stopila iz stanovanja. Zajela me je tema in hlad noči. Stopala sem mimo klubov in se ustavila pri zadnjem. Tu je delala mama. Tiho sem vstopila, stekla po stopnicah navzgor in zajela me je neonska svetloba. Mama je napol gola sedela med moškimi in se smejala z njimi. Pustila je da z njo počnejo kar hočejo, bila je zadeta, zelo. Prijela sem jo za ramo in jo rahlo stresla. »Pridi,« sem tiho rekla. Ona mi je samo pomignila naj grem in se zarežala kot moški na ulici. Malo sem si še grizla ustnico in čakala nato pa odšla in jo pustila da dela kar hoče, saj je odrasla.
Spet sem stala v stanovanju, zvalila sem se na svojo staro posteljo in obraz zarila v blazino. Ob meni je počival medvedek. Moj, samo moj medvedek...

V šoli je bilo čudno, kot doma... saj drugega človek ne bi pričakoval. Vsi so mislili da živim v čudovitem stanovanju de sem popolna in srečna. Lepo je bilo da so bile strgane in prevelike cunje popularne. Nihče ni vedel temne, umazane in zatohle resnice. Kje živim, da se vsak dan do polnoči potikam po mestu, ker nočem v stanovanje.

Danes je bila sreda, ki mi je bila precej všeč, saj vikenda nebo še kakšen dan. Vikendov nisem marala, nisem bila kot večina, ki komaj čaka na petek. Meni so vikendi vzbujali neprijetnost in mi po telesu poganjali mravljince. Cel dan doma, v zatohlem stanovanju ali nesmiselno potikanje po mestu, do polnoči.

Ura je 6. zjutraj. Mama spi brat pa je zgleda prenočil v kakšnem baru ali pri punci, mogoče v parku, saj bi jaz tudi, samo da ne bi bila v stanovanju. Zavzdihnem in se spravim iz postelje. Medvedka nežno položim na blazino. Nasmehnem se mu in se od njega poslovim, kot bi bil živ, čeprav je le igračka, igračka za majhne otroke. Zaprem vrata in grem po poti mirno do šole. Prezgodnja sem, kot vedno, saj hočem čim prej zapustiti umazano stanovanje in bedo, se preleviti v kul, popolno Nesso. Pustiti otročjo Nesso, tisto ki ima neizmerno rada svojega medvedka ki se do polnoči potika po mestu, Nesso ki se večkrat zjoka nad svojim življenjem. Usedem se na klopco in hitro nakracam nalogo. Vicky bo prišla kmalu, še prehitro. Vedno pravi da sem kul in popolna, povlekla me je v popularno druščino, ampak Vicky še ni bila pri meni doma, prav tako nihče drug, in vemo zakaj ne. Ker nič ni resnično ker ni lepega stanovanja ker ni popolne Nesse, ni mame ki te ima rada. Je samo mama, ki je navadna ku**a ki me verjetno nima rada, otročja Nessa in medvedek, ter staro stanovanje ki si ga komaj lahko privoščimo, pa ulica in klubi. Enostavno nič ni kul, kaj šele popolno. Vse je enostavno, vse moje šolsko življenje je enostavno ena velika debela grda laž.

Odmor je, še ena ura in pretvarjanja bo konec, seveda nebom vesela, ko se pouk konča, spet se bom potikala, posedala in razmišljala otem če bi bila zares taka kot v šoli če bi prišla domov v lepo čisto stanovanje, kjer bi me pričakala mama kjer bi bilo popolno in lepo. »Nessa, kaj če bi se dnes dobile pri tebi doma, saj veš da te še nisem obiskala, čeprav sva bestiki, hihihi,« Vicky je navdušena nad vsemi lažmi ki ji jih povem, verjame vsaki besedi ki jo izgovorim. Upa, hoče da bom rekla ja, ko me bo vprašala če se bova družili pri meni, ampak to se nebo zgodilo nikoli, nikoli. »Mami ne dovoli, pri delu rabi mir, veš.« rečem in se Vicky osladno nasmehnem. Vicky poizkuša govoriti s francoskim naglasom, njej je biti ’francozinja’ blazno kul. »Lepe obleke Eiflov stolp, kako čarobno, pa romantično!« mi vedno govori. Seveda je popolna, velike prsi, velika rit, denar in obleke... Kot punca s reklame za parfum, seveda francoski parfum, punca ki zamahne s svojimi blond kodri in okoli nje pa se vrtinčijo rožice je enaka Vicky, do potankosti. Meni gre na živce s popolnostjo, svojim vrtanjem, francoskim naglasom in vsem, vsem, čisto vsem. »Daj no, Nessa, saj ne bova dolgo pri vas, pa tiho bova. Prosimmm?« Vicky še kar moleduje, kot kakšen berač, kot jaz pri 8 letih, ko sem hodila v klub prosit mami naj mi da nekaj evrov za sendvič, ko še nisem vedela kaj je v resnici po poklicu, ko se še nisem menila, da gola leži med moškimi, ko še nisem vedela kaj dela. »Če ne dovoli, kaj jaz morem.« je rečem in skomignem z rameni. Vse skupaj je bedno. Moje laganje in vse. »Daj no, saj ne bova nič motili tvoje mame!« »Ne, no a dojameš da ne!« se zaderem. Vicky me gleda, mirno, očitajoče. »Potem pa nič.« se nasmehne in gre.
Tečem kot nora, kot da mi gre za življenje. Ampak se ne gre, ne tečem za življenje, ampak zato da zavarujem resnico pred Vicky in njenimi družabnimi omrežji kjer bi vse raztrobila. Zavijem z glavne ulice na stransko, in nato v mojo malo, podnevi še kar svetlo uličico, kjer stojijo klubi, sedaj zaprti. Zavzdihnem, se obrnem. Odidem nazaj na glavno ulico. Spet se bom potikala okrog, tiho, do polnoči.

Sedim v parku, na stari klopci. Poleg mene je nalepljen star žvečilni gumi. Povsod je tišina. Potem pa ker na enkrat smeh. Na klopco nasproti mene se nastani skupina fantov. »boš?« me vpraša eden od njih in mi ponudi tabletko. »Ne,« mirno rečem in se zazrem v svoje čevlje. »No vsaj probaj, pa ti dam en paket zastonj? Dobro ti bo delo, pa še všeč si mi.« zareži se in mi jo potisne v roko. »Nebom,« tiho rečem, vstanem in se odpravim do stanovanja, ura je tako ali tako že čez polnoč.

V bloku gori stara žarnica in slišim glasove, počutim se čudno, saj je razen glasbe iz klubov vedno vse tiho. Počasi vstopim. Mama stoji pred vrati našega stanovanja, tudi brat jezo gleda. Mama tolče po vratih kot obsedena. »J**eš najemnino! Nemorajo nam kar vsega vzeti!« jezna si v usta utakne tabletko. Brat samo gleda v sporočilo na vratih in v ustih drži cigareto. Stopim bližje, mami še kar tolče po vratih. Pogledam jo, pa še brata in sporočilo, na njem na veliko piše: `Zaradi predolgo ne plačane najemnine, smo vas prisiljeni izseliti iz stanovanja.´ Samo to, nič drugega. »Kaj pa naše stvari?« tiho vprašam. »Vse so nam vzeli! Svinje nemarne! Nič nimamo nič, razumeš! Nič!« revskne name mama, in še zadnjič udari v vrata. »medvedka ni več.« si tiho šepnem in v očeh se mi naberejo solze. »Kaj si rekla?« me pogleda mami. »Nič---« ji odgovorim komaj slišno in se zazrem v tla. »Aja svojega ku***vega medoja hočeš?« me očitajoče pogleda in se mi zareži v obraz. Ne odgovorim ji. »Tako ali tako sem ga že sama mislila stran fu**t, ker je za otroke ti pa se mi ne zdiš ravno otrok.« me prime za bradi in se mi omamljeno nasmehne. Solze zdaj tečejo hitreje in več jih je... »Imamo pomembnejše skrbi.« jezno zamrmra brat, mami pa se spet omamljeno nasmehne in ozre okoli sobe.

Ležim na klopci, prav na tisti na kateri sem pred kratkim sedela. Poizkušam zaspati a ne morem, preganja me misel na medvedka ki sedaj leži, nekje, nekje v košu, kot stara ničvredna otroška igrača. Zame ni ničvreden, pomenil mi je vse, več kot mama in brat, več kot vsi na svetu. Vstanem in grem nazaj, proti stanovanju.

Svetloba klubov pleše po ulici. Tiho se stopim do smetnjaka pred našim blokom. Na njem leži star zdelan pes. Nasmehnem se mu in ga pobožam. Tiho zacvili in iz gobčka spusti igračko. Bil je moj medvedek. Primem ga in stisnem k sebi, spet ga imam čeprav mu manjka uho. Kuža spet zacvili, še enkrat ga pobožam in grem, po ulicah nazaj do parka. Sedem na klopco in ležem, medoja močno stisnem k sebi ter se ozrem po parku. Pod klopco leži tisti pes. Nasmehnem se mu in zaspim.
Odprem oči. Sonce mi posveti v obraz. Pomežiknem in se ozrem okrog sebe. Kuža je še vedno pod klopco, park pa osvetljuje jutranja svetloba. »Nessa?« me vpraša glas, s francoskim naglasom in se zasmeji. Sedem, čutim kako vame vrta Vickiyin pogled. »Veliko bom lahko povedala v šoli, veš?« Vicky navdušeno nadaljuje in se mi reži v obraz. »Daj no, Vicky, saj jim ni treba vedeti.« tiho rečem in jo pogledam. »Kaj pa, če jim povem, da sem ti sledila, in izvohljala zlato jamo novic? In potem naštejem kaj vse? O stanovanju, o tvoji mamici, pa tvoji otročjosti, o vsem? Zanimivo bo, hihihi!« Vicky se mi privoščljivo smeji. »Mislila sem da si bolj ugleda Nessa, veš. Še nekaj let pa boš z amo v klubu!« Vicky se reži kot obsedena nato pa gre. Zdaj bodo vsi vse vedeli, vse... nebom več Nessa kot sem bila v šoli, vse moje male skrivnosti bodo vedeli. Vstanem in grem, proti šoli, nekako mi je vseeno če vejo vse, saj sem to samo jaz, in to kar imam rada, nič več ne bo pretvarjanja.

Stojim pred razredom in grizem ustnico kot obsedena. Slišim Vicky kako veselo razlaga, ostali se smejijo kot nori. »ja pa sej je uboga,« slišim nekoga. »Je pa tudi blazno glupa LOL!« slišim Vicky in ostali se zarežijo. Ugriznem ustnico da iz nje priteče kri, čisto malo. Odprem vrata in vstopim, vse oči se pogledajo v mene. Ne zmenim se za njih ampak samo zrem v Vicky, tako kot je ona pred kratkim v mene. Poizkuša ignorirati. »Pa je tukaj, naša Nessa! A kužija in medoja pa nimaš sabo?« Vickj se zasmeji, pa ne tako, prijazno, zaničevalo, zaničevalno se mi smeji v obraz, in ostali se pridružijo. Zdaj še ona gleda vame, čaka da bom zajokala. Po licu mi spolzi solza. Pomežiknem in solza izgine. Vicky me še naprej gleda. Stopim proti njej. Nasmehne se mi. Zdaj sem čisto ob njej. Ona gleda mene in jaz njo. Vicky si popravi lase in se mi nasmehne. Tako samozavestna in vase zagledane je še nisem videla. Izdihnem in zamahnem. Po nosu, po Vickiyinem popolnem nosu. Močno, in še enkrat, še enkrat. Vicky se ne brani. Samo strmi vame in se drž za nos. Njene drage bele kavbojke so vse rdeče. Grizem ustnico in se tresem, po licu mi priteče solza, še ena, in še ena. Pogledam Vicky ki me zaprepadeno gleda. Potem samo stečem, skozi vrata razreda in nato iz šole, vse do parka. Pes čaka pod klopco z medvedkom v gobčku. Vzamem vrv, ki leži blizu, psa privežem nanjo. Stečem on pa mi ubogljivo sledi, z medvedkom v gobcu.

Hodim po široki makedamski cesti. Kuža stopiclja ob meni. Sonce mi sveti v obraz. Počutim se... srečno. Prvič, po dolgem času. Stečem in kuža zdirja za mano. Roke vzdignem v zrak, proti soncu. Poženem se na travnik, kuža mi z medvedkom še kar sledi. Vdihnem, diši po, diši po....sreči! Vržem se v travo in zaprem oči, za trenutek sem sama, v svojih mislih. Predstavljam si očeta, ampak je šel. Še vedno je popoln. Očeta prepodim iz misli in dam prostor sreči. Pes se zakadi vame in iz ust spusti medvedka. Objamem medvedka, kuža pa me podere na hrbet in me poliže po obrazu. Ljubim življenje in psa pa medvedka, ljubim ljubezen! Kuža leži poleg mene. Medvedka stisnem k sebi in zaspim, čeprav še ni večer.
 

Odgovori:

Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
omg to je suprrrrrrrr:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
2
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
kok dobr
0
 
pika
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Omg oprosti, da komaj zdaj pišem komentar ampak tvoje pisanje je super!!! Res malo jih je, ki se tako vživijo in tako dobro pišejo. Waw waw waw!!!!! Ful lepo za brati.
0
 
Moly

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Šola na daljavo je ...
V bistvu super!
(360)
Šola kot šola, vseeno mi je.
(249)
Zanič, hočem nazaj v šolo!
(577)

Top prispevki festivala

Revija PIL
12
 

Girrl
24
 

Revija PIL
21
 

Revija PIL
20
 

lightningsky
63
 

MašaTuFanPage
13
 

Revija PIL
14
 

Fox star
42
 

Revija PIL
12
 

Oglas

Zadnji odgovori festival

Ginny Weasley 123 je odgovoril/a na
Čestitke novim zmagovalcem
 

Moly je odgovoril/a na
Omg oprosti, da komaj zdaj pišem komentar ...
 

#Girl je odgovoril/a na
pošteno
 

Zari je odgovoril/a na
Nice! Čestitam vsem zmagovalcem!
 

Revija PIL je odgovoril/a na
To je posledica nekega čudnega informacijskega ...
 

lilapikn je odgovoril/a na
super
 

lilapikn je odgovoril/a na
wow:heart_eyes::thumbsup:
 

lilapikn je odgovoril/a na
zelo lepo
 

Čupa, 11 let je odgovoril/a na
Čestitke!!!
 

Bookworm je odgovoril/a na
ČESTITKE VSEM!!!!!!!
 

zelena je odgovoril/a na
čestitke
 

zelena je odgovoril/a na
Oh hvala vam! Se opravičujem, da malo zamujam ...
 

dragon girl je odgovoril/a na
Aaaaa kak se teb to da risat!!!??? Men bi ...
 

dragon girl je odgovoril/a na
Kok lepooo!!! Joj ti si perfekt! Groza si ...
 

dragon girl je odgovoril/a na
Wow wow wow wow wow. A ti hočeš da mene srčni ...