Pisalnica

Kot duh sem hodila po hodnikih. Nekateri so se zaletavali vame in me porivali sem ter tja s komolci. Nihče se ni zmenil zame. Pritavala sem v učilnico in tiho sedla v zadnjo klop. Sošolke so klepetale med sabo, naenkrat pa je ves razred utihnil, kajti vstopila je profesorica, za njo pa fant, ki ga nisem poznala. "Vaš novi sošolec Emanuel" nam je pojasnila učiteljica, nato pa se je obrnila k njemu in mu rekla: "Lahki se usedeš v zadnjo klop, saj je prazna." "Krasno," sem pomislila "zdaj je še učiteljica pozabila, da sem v razredu in sedim v zadnji klopi." A nisem se razburjala, ni imelo smisla. Emanuel je prišel in me začudeno pogledal, nato pa sedel na stol poleg mojega. Pouk se je začel, a jaz si nisem mogla kaj, da ne bi pogledovala k novemu sošolcu. Hitro sem ugotovila, da je zelo lep: plavolas, modrook in nasploh zelo lep. Še isto uro sem se na lastne oči prepričala, da ima nekaj soli v glavi, kajto ko ga je profesorica poklicala pred tablo je pravilno rešil prav vse naloge. Ne vem, kaj sem si takrat mislila, da sem si dovolila, da mi ne postal všeč! Minevali so tedni in vse bolj sem padala nanj. Ves čas sem med poukom pogledovala proti njemu, a on se ni zmenil zame. Hitro si je našel prijatelje in očitno nisem bila edina, ki jo je očaral, saj si je že po nekaj mesecih našel punco. Bila je ena tistih važnih kokoši z torbico v roki in šminko na obrazu. A jaz sem še vedno skrivaj hrepenela po njem in upala, da nisem tudi zanj samo nevidno dekle.