Hujšanje

Drugega januarja sem opravila pomembno reč!

Cele praznike sem odlašala s tem, hodila v kopalnico s sklonjeno glavo in se izogibala vsem gladkim površinam, v katerih vidiš svoj odsev. Enkrat sem skoraj staknila buško, ker sem se zadnji hip obrnila, da se ne bi zagledala v šipi, a sem pozabila, da mi je napoti kljuka. Tudi mimo srebrnega hladilnika sem drsela z zaprtimi očmi (ter tako povsem spregledala, koliko piškotov je spotoma zašlo v moja usta). 

Toda kot rečeno, sem drugega januarja vendarle zbrala pogum. Navsezgodaj zjutraj, ko so se mi po želodcu še vlekle pajčevine in sem se počutila spočito, zadovoljno in naspano (zdaj veste, zakaj se tega nisem lotila neposredno po silvestrovem), sem globoko zajela sapo, stisnila trebuh noter, kolikor je šlo, zategnila ritne mišice, kot da zadržujem drisko, in posrkala vase lička (predstavljajte si krapa na sliki za osebno), nato pa stopila pred največje ogledalo v hiši. Tisto, v katerem se vidiš od glave do peta, pa še ves nered okoli. Prižgala sem luči – zgoraj, spodaj, levo in desno –, da me ne bi preslepila kaka senca, in si pomela oči, za vsak primer, da mi ne bi presoje zameglili krmežljavčki. Zamižala sem in preštela do tri (mislim, da zaradi dramatičnega učinka) ter se končno zbrano zazrla v svoje obličje.

Skoraj me je kap.