Christelle Dabos: Spomin Babilona

»Spet!« je besno vzkliknila Ofelijina mati. »Spet si uporabila to strašno moč! In to na tožljivki osebno!«

»Nisem zanalašč. Če me starešinke ne bi prisilile, da odidem s Pola, bi me Berenilde lahko naučila obvladovati kremplje,« je zamrmrala Ofelija in razdraženo obrisala pult.

Ni in ni se mogla navaditi na to novo moč. Za zdaj ni še nikogar ranila – nobenega nosu ali prsta še ni odrezala, toda če je kdo v njej vzbujal premočno antipatijo, se je to vedno zgodilo: nekaj v njej se je zganilo in odrinilo napadalca. In to nikakor ni bil najboljši način za zglajevanje nesoglasij.

»Ne boš se takole izvlekla,« je zapretila mati in ji požugala z rdečim nohtom. »Vrh glave in čez imam tebe in tvojega poležavanja v postelji in izzivanja naših nadvse ljubljenih mater. Jutri zjutraj greš v sestrino tovarno in pika!«

Mati se je zasukala na petah in odšla z vsemi otroki vred, Ofelija pa se je z obema rokama naslonila na stojnico z vaflji in globoko vdihnila. Brezno, ki ga je čutila v trebuhu, se je še nekoliko poglobilo.

»Mama ti lahko reče, kar hoče,« je zagodrnjal stari stric, »saj veš, da lahko prideš delat k meni v arhive.«

»Ali pa k meni v restavratorski atelje,« ga je podprla teta Rozalina. »Ni bolj hvaležnega dela kot čiščenje črvov in plesni iz starega papirja.«

Ofelija jima ni odgovorila. Nikamor ni želela, ne v tovarno čipk, ne v družinske arhive, ne v restavratorski atelje. Edina stvar, ki si jo je želela globoko v sebi, je bila pobegniti pozornosti starešink in se odpraviti do mesta, ki je bilo naslikano na stričevi razglednici.

Tja, kjer je bil v tem trenutku morda tudi Thorn.

Prvo mednadstropje.

Moško stranišče.

Ne pozabite na šal – odhajate.