Teta Justi in nočna mora

Dragi moji kotičkarji, pa smo le prišli do konca. Nismo obupali, nismo se vdali, nismo jezni nase in na ves svet, nismo v depri in vemo, da bo kmalu veliko, veliko bolje. Konec je šole in vražji virus se je upehal. Sicer še stopiclja tu nekje okrog nas, a je vse bolj kilav, bolehen, brezzob. Priznam, ni bilo videti, da se bomo še pred poletjem vsaj približali neki normalnosti. Ponoči sem se vsa prepotena prebujala, saj me je tlačila mora, da bomo potem, ko smo imeli službe in šole na daljavo, dobili še počitnice na daljavo. A si predstavljate? Sedite v kopalkah doma pred računalnikom, noge imate v lavorju z vodo in na zaslonu gledate plavo morje, ki blago valovi, poslušate krike galebov in žlobudranje otročičkov, ki bog vedi kje čofotajo po plitvini, za hrbtom pa vam brni ventilator, ki proizvaja sobni maestral, vi pa ste namazani s kremo za sonce, faktor 40. Zvečer po zumu sodelujete na hišni zabavi sošolca. Dvanajst vas je, vsak sedi doma in grizlja torto, ki jo je sošolec slavljenec s kolesom pripeljal pred vaša vrata, babice in dedke, tete, strice in nečake pa lahko obiščete samo, če stojite pet metrov narazen, pol obraza vam pokriva maska, pozdrav pa je zgolj komolčkanje. Pa če to ni nočna mora, potem sem jaz gams z vzorcem zebre po telesu. Ampak tega filma ne bo. Še to poletje bomo  bolj previdni in manj sproščeni, da ne bi septembra spet končali  v šolskih klopeh v dnevni sobi, potem bo vse to za nami kot nekakšne slabe sanje, kot nekaj, o čemer bomo svojim zanamcem pripovedovali kot o »tistih strašnih časih«, ki naj se nikoli več ne vrnejo.

Vse vas objemam, vaša Justi