Jaap Robben: Bratov kožuh

»Čakaj, čakaj, čakaj.« Ati dvigne roke. »Midva vsake toliko priletiva. Dečko verjetno nima pojma, kdo sva. In zdaj naj bi celo poletje čepel pri nama? Midva živiva na tesnem. Dva psa. Brai. Jaz. Poleg tega pa …« Zadrgo na jakni potegne do vrha in nazaj do polovice, povleče zrak skozi nos. »Jaz delam.«
»V redu.« Vodja enote nama nakloni brezizrazen nasmešek. »Vse jasno.«
»Bojo starši spet reševali, kar ste vi zafurali.« Ati na kazalcu propelira obroček s ključem. »To je pa to, če se vedno izbira najcenejše izvajalce.«
»Slednje gotovo ni res,« ugovarja Santos. »Delavci opravljajo svoje delo odlično. Izvajalec se zaveda nujnosti razmer. Prišel nam je toliko naproti, da je za starše, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč, zagotovil določena sredstva.«
Santos pogleda na uro. »Hvala za vaš čas. Razmislil bom torej o drugih možnostih.« Komaj opazno nama pokima v pozdrav. »Ah, še to, Lucienova mama trenutno ni dosegljiva, zato ji ne moremo sporočiti, kam bomo Luciena namestili. Vas sproti obveščam o poteku dogodkov?«
»Kaj?«
»Ali naj vam sporočimo, kam bomo namestili Luciena?«
»Ja, ja,« odvrne ati. »Itak, seveda. Prosim.«
Santos iz srajčnega žepa potegne pisalo in nekaj načečka na že dodobra popisan listek.
»Koliko pa recimo to znese?«
»Prosim?«
»Tista sredstva. Od izvajalca.«