Ransom Riggs: Knjižnica duš

            »Kako ste prejle imenovali ta kraj?« je vprašal Addison.

            »Hudičev aker,« je koprneče rekel čolnar.

            Addison je vzdrgetal od konice ušesa do repa. »Poznam ga,« je resnobno rekel. »Grozljiv kraj je – najbolj prikrajšan in najnevarnejši slum v celotni zgodovini Londona. Slišal sem zgodbe o posebnih živalih, ki so jih pripeljali tja v kletkah in jih prisilili, da so se bojevale med seboj. Gromedvedi so tekmovali proti emurafam, šimpesjani proti plamenkozam … starši proti svojim lastnim mladičem! Prisiljeni so bili, da se navabijo in pobijejo zgolj za zabavo peščice bolnih posebnežev.«

            »Ostudno,« je rekla Emma. »Kakšen posebnež neki bi sodeloval v takšni zadevi?«

            Addison je poln usmiljenja zmajal z glavo. »Izobčenci … plačanci … izgnanci …«

            »Ampak saj v svetu posebnežev sploh ni izobčencev!« je rekla Emma. »Katerega koli posebneža, obsojenega zločina, domača garda pripelje v kazensko zanko!«

            »Kako malo veste o svojem lastnem svetu,« je rekel čolnar.

            »Zločincev ni mogoče zapreti, če jih nikoli ne ujamejo,« je pojasnil Addison. »Ne, če prej pobegnejo v takšno zanko – takšno brez zakonov, takšno, ki ji ni mogoče vladati.«

            »Zveni kot pekel,« sem rekel. »Zakaj bi šel kdor koli tja prostovoljno?«

            »Kar je za nekatere pekel,« je rekel čolnar, »je za druge raj. To je zadnji resnično svoboden kraj. Tam lahko kupite kar koli, prodate kar koli …« Sklonil se je k meni in stišal glas. »Ali skrijete kar koli.«

            »Denimo ugrabljene imbrinike in otroške posebneže?« sem rekel. »Mar na to napeljujete?«