Buljenje v zaslon

Izolacija pušča posledice.

Zdaj ko to pišem, smo spet nazaj v šoli, ampak vam povem, da sploh ni isto. Pa pustimo maskiranje, mehurčkanje in varnostno razdaljo – priznam, da meni včasih pride celo prav, če lahko z masko zakrijem mozolje in zadah, varnostna razdalja pa me rešuje pred strahom, da mi je popustil dezodorant (ker tudi če mi je – kdo me pa lahko zavoha na dva metra plus blago čez nos?!). Še mehurčki so dbest, ker uradno preprečujejo devetarjem, da bi nam težili, ali ta malim, da bi nam metali žogo v glavo. V jedilnici ni več prerivanja – končno vem, kako se počutijo tisti, ki domov ne hodijo politi z juho ali paradižnikovim pocem –, in dokler Luke ne prestavijo v kak drug razred, imam v svojem mehurčku vse, kar potrebujem. Važno je, da je šola odprta, in če moram zaradi tega večino dneva spominjati na nindžo, naj bo pač tako. Je na svetu še kaj hujšega? Recimo šolanje doma.

Pravzaprav sem tale zapis narobe zastavila. Prvi stavek bi se moral glasiti: Šolanje doma pušča posledice. Ker v resnici tisto, kar me trenutno grize, izvira prav iz tega. Zato naj poskusim znova.

Šolanje doma pušča posledice.

Da lahko to razložim, pa se moram vrniti v čase pred korono …