Teta Justi in šolotožje

Ljubčki moji, dobrodošli v šolske klopi!  Dajmo si nekaj priznati. Če bi vam pred dobrim letom dejala, da bo prišel čas, ko boste pogrešali šolo, da se vam bo kolcalo po dolgočasnih urah fizike ali slove, ki jih nikakor ni hotelo biti konec in ste se zato že nestrpno presedali na trdih šolskih stolih ali zasanjano gledali skozi okno učilnice v sončni dan, bi verjetno klicali na urgenco, češ tetka Justi izgublja še zadnji kanček zdrave pameti. No, kaj pa pravite danes? A veste, da je ena najbolj priljubljenih besed v zadnjem letu postala novopečena skovanka šolotožje. A veste, da sem med tisočerimi izjavami šolarjev ob vrnitvi v šole slišala samo tri, ki so rekli, da je bila šola po Zoomu kul, vsi drugi so priznali, da so komaj čakali vrnitev v šolske klopi. Videla sem nekaj šolarjev, ki so ob vrnitvi v šolo na koncu naše ulice božali šolska vrata. Ampak ko sem slišala, kaj sta rekli šolarki, ki sta zjutraj pred mano hodili proti šoli, sem dokončno spoznala, kako hudo je bilo: »A veš, Vanja,« je rekla ena, »ne boš verjela, na koncu nisem pogrešala samo tebe in Simona, ampak celo tisto važičko Meliso in tistega najbolj pametnega na svetu, mozoljavega Simona. Tako poln kufer šole preko zaslona sem imela, da bi pristala celo, da me razredničarka presede k piflarju Leonu!« »Jaz pa sem bila pripravljena poslušati tečno učiteljico za telovadbo in preteči zahtevanih 1500 metrov in narediti 5 sklec, samo naj me vrnejo nazaj v šolo!« je rekla druga. No, sem pomislila, pa je presneta korona prinesla tudi kanček dobrega, več strpnosti in razumevanja, in se spomnila, da sem celo jaz v času popolne prepovedi druženja pogrešala tisto mojo zoprno in sitno sosedo iz prvega nadstropja, ki besno protestira, če jaz pojem, medtem ko se tuširam, in mi niti dober dan ne reče na stopnišču. Pilovčki moji, dobrodošli v normalnost, upam, da bo trajala.

Vaša Justi