Kaj je narobe z mojimi starši?!

Moja starša sta bila menda nekoč vesela in zabavna in družabna in »duša vsake žurke«, če citiram očija. Pravita, da sta se strašno bala, da bosta postala »stara prdca« (to, da uporabljata take izraze, dokazuje, da jima ni uspelo) ali, če citiram mami, da bi bila kdaj »zatežena, zamorjena in brezvezna, kot so bili njuni starši, ko sta bila onadva stara toliko, kot sem zdaj jaz« (najmanj sto let nazaj). 

Meni bi se to seveda zdelo fino. Včasih na Netflixu najdem kako serijo, v kateri so starši noro kul; nosijo moderne cunje, žurajo z otroki, niso ne strogi, ne zoprni, ne zajedljivi, ne nadležni, ne vpijejo, da moraš narediti domačo nalogo, in se ne kregajo, kot da se bodo vsak hip ločili. No, kadar to vidim, si totalno zaželim, da bi bila tudi moja taka. Taka, kot sta si, če si prav predstavljam, nekoč pred stotimi leti želela postati tudi sama.