Teta Justi in koronaleto

»Kaj praviš, Justi, nazdravimo ali raje pozabimo?« je bil malce skrivnosten poštar Geza, ko smo skupaj s sosedom Milivojem na pomladanskem soncu na mojem balkonu srebljali kavico. Hitro je dojel, da sva z Milivojem v glavah premlela vse možne razloge za nazdravljanje (rojstni dnevi, prazniki, obletnice) in pozabo (kakšen nesrečen dogodek) in da se nama ni sanjalo, o čem govori. Točno leto dni je tega, kar nas je obiskala korona, in namesto da bi po treh dneh šla tja, od koder je prišla, kot se za vljudne obiske spodobi, nam življenje še vedno postavlja na glavo. Streslo me je kot strela z jasnega. Da je leto naokrog, kar smo pod maskami, kar se ne objemamo, kar nas ne sme biti skupaj več kot pet, kar se gibljemo kot nekoč ilegalci v okupirani Ljubljani, kar ne vemo, kaj bo zvečer, kaj šele čez en teden? Meni se zdi, da tako živimo že deset let.  Takole mislim, Geza in Milivoj – predlagam, če se strinjata: ne smemo pozabiti, ker je to velika preizkušnja za vse nas, ki nas je na(pod)učila, kako ranljiv in občutljiv del velike narave smo, kako moramo biti pripravljeni na morda še hujše izzive, kako ne smemo podcenjevati narave okrog sebe, kako jo moramo varovati in kako smo, če le hočemo, tudi odporni in prilagodljivi. Predvsem pa, kako solidarni moramo biti med seboj. Nazdravimo pa, ker smo vendarle živi in zdravi, nazdravimo spominu na tiste, ki tega boja niso dobili, nazdravimo vsem tistim požrtvovalnim in vztrajnim ljudem, zdravnikom, medicinskim sestram, osebju v domovih za ostarele, prostovoljcem, ki so pomagali najbolj prizadetim in vsem drugim, da smo prišli do sem s čim manj ranami, nazdravimo vsem najstnikom, ki so ob nemogočih razmerah vseeno po najboljših močeh poskušali »iti v šolo« in zdržali do danes, ko se nam vendarle zdi, da se bližamo izhodu iz črne luknje.  Milivoj je odprl steklenico jabolčnega soka, nazdravili smo in spili.

Lep aprilski pozdrav, kotičkarji!