Suzana Tratnik: Ava

»No, a bo kaj?« Danes je pa vztrajna. »Kaj ti je rekla Vesna? Kaj ti lahko reče sošolka, in to celo prijateljica, da jo udariš do krvi, hm?!«

Moram se pomatrati, da mi ne bi ušlo na smeh. »Rekla mi je, da ji nisem všeč.«

»Prosim?«

»Saj pravim! Rekla mi je, da ji nisem všeč, in potem sem jo usekala čez gobec, no, po obrazu. Da ji ne sedem, no, to. Da imam tako neprivlačen ksiht, da sem gravža …«

Tadeja me sploh ne pogleda. Kot da me ne bi slišala. Dvigne slušalko telefona na mizi.

»Daj mi mamino številko. Dajmo, dajmo! Še danes.«

»V službi je. Nimam številke.«

»Ne pametuj. Daj mi njeno mobi številko.«

»Ne sme se pogovarjat po telefonu. Resno, šef ne pusti. Samo s strankami se lahko pogovarja.«

»Kot prodajalka v trafiki?«

Zavijem z očmi. »Joj, saj že sto let ne dela več tam. Zdaj streže v lokalu.«

»Pa mi povej, Ava, v katerem lokalu. Bom že sama ugotovila, ali se sme pogovarjat z mano ali ne.«

»Ne vem, v katerem lokalu dela. Nikoli nisem bila tam, trinajst let imam.«

Izzivalno pogledam svoje konverske. Te visoke rdeče so mi zelo všeč.

Kiblarca škreblja v zvezek z debelimi črnimi platnicami. Super. Tako vem, da je konec. Vedno se konča z njeno obnovo.