Teta Justi

April je prikorakal točno tako kot vsako leto, ob istem času, z istim sončkom, cvetlicami, toplim popoldanskim vetričem, vonjem po prebujeni zemlji, metuljčki v trebuhu, ko gre ON mimo in te pogleda, z zasanjanimi pogledi  na vrt ali park, medtem ko sediš nad zvezkom in z muko, čisto odsoten, odsotna poskušaš rešiti preprosto matematično nalogo in napisati vsaj en pameten stavek v spisu z naslovom Pomlad je tu. Hm, kako izvirno. Spise s takšnim naslovom sem še jaz pisala pred petdesetimi leti. Ni se svet kaj prida spremenil, bi rekla. Pa se je. Žal, ne na bolje. Ravno ko sem mislila, kaj mislila, bila prepričana, da je korona za nami, da bo ostala v našem spominu samo še kot siva lisa v delu našega življenja in da bomo vendarle svobodno zadihali s polnimi pljuči kot jetnik, ki je po dveh letih samice stopil na plan, so se norci odločili, da bodo meddržavne probleme reševali z orožjem, s tisoči mrtvih in milijoni iz svojih domov pobeglih žensk, otrok, starcev. Priznam, ležem s kepo v želodcu in s to isto kepo se zjutraj zbujam. Ne morem nehati misliti na vse tiste vaše vrstnike v Ukrajini, ki namesto da bi uživali v pomladi, namesto da bi bili zaljubljeni, namesto da bi bili samo srečni najstniki, iščejo kritje pred bombami, se potikajo med ruševinami, objokujejo svoje umrle prijatelje ali nekje v tujem svetu čakajo dan, ko se bodo lahko vrnili domov. To je tako v nebo vpijoča krivica, da res s težavo zadržujem solze, pa nisem ravno nekakšna cmera. Vem, da ste, ljubi moji pilovci, nemočni, a vsaj s srcem in mislimi in dobrimi željami bodite z njimi in po najboljših močeh jim pomagajte, kjerkoli lahko, kadarkoli lahko. Dobro se vedno z dobrim povrne. Verjemite mi!

Vaša žalostna Justi