Trema

Pisala nam je baletka in potožila, da ima težave s tremo. Tole s tremo je kar pogosta zagata, tudi sama se spomnim testov, nastopov na šolskem odru pred celotno šolo, pa prvega predavanja za starše v funkciji šolske psihologinje v polni  jedilnici in prvega govora v veliki dvorani, ki sem ga imela kot urednica Pila. Huh, ja, ni lahko tole s tremo. In prepričana sem, da se vam je huda trema zgodila vsaj enkrat. Zdaj, ko je čas natrpan s kontrolkami in spraševanjem, je tega kar veliko. Pa se da kaj ukreniti?

Trema in strah
Trema je sorodnica strahu. Strah pa je čisto običajno čustvo in tako kot vsa druga čustva je na svetu zato, da nas oblikuje in nam v ravno pravšnji meri koristi. Ampak s čustvi je že tako, da niso prav preprosta reč. Krasno jih je imeti (še posebej čustvo ljubezni), a kaj, ko imajo tudi svojo temno, zloveščo plat. Težko jih je ohranjati v ravno pravi meri. Tudi strah ima svoj namen. Si predstavljate, kako bi bilo, če ne bi imeli občutka strahu? Nastal bi popoln kaos. Verjetno celo ne bi preživeli, saj bi se že naši daljni predniki izpostavljali situacijam, ki bi jih pokopale. Strah je torej koristen. Opozarja nas na nevarnosti, zaradi strahu smo bolj previdni, vedemo se bolj razumno. A kaj, ko ta strah včasih dobi nepredvidljivo moč in razsežnosti. Sprevrže se v najbolj neverjetne podobe in grozi tudi tam, kjer v resnici ni nobenega razloga za preplah in previdnost.