Psi ne jokamo tako kot človečnjaki, samo žalostni smo lahko. To pa zelo, zelo.

»Mama gre,« je komaj slišno izdavil Primož.

Vsi smo se ozrli proti blokom. Čez zelenico se nam je z energičnimi koraki približevala Primoževa mama. V roki je imela mojo vrvico in nič kaj dobre volje ni bila videti.

»Ni videti prav dobre volje,« je rekla Katarina in s čela pihnila pramen svojih zelo svetlih las. Moram priznati, da mi je zelo všeč. Kar malo sem zacvilil, ko sem jo gledal. Ampak zdaj ni bilo časa za spogledovanje, mama se nam je vedno bolj približevala. Zdaj smo že vsi lahko slišali njeno jezno sopihanje.

»Ojoj!« je tiho vzkliknil Pavlek, »nevihta bo!«

»Cunami,« je nekdo pripomnil.

»Primož, a nisi rekel, da je tvoja mama zelo prijazna?« je boječe vprašala Irena.

»Je, ja,« je odgovoril Primož, »samo ne vem, kaj ji je danes.«

»Ravnatelj jo je poklical,« je nekdo rekel za mojim hrbtom. »Jaz grem domov. Adijo!« Ko sem se ozrl, sem videl, kako jo je nekdo iz gruče zelo hitro ucvrl v nasprotno smer.

»Pa na transparente ne pozabi,« je za njim zaklicala Katarina. Ampak bežeči je ni slišal.

Primoževa mama je bila že zelo blizu. Tako, da smo lahko vsi videli njen obraz, ki ni bil preveč prijazen. Srepo nas je gledala in zakoračila med nas.