Teta Justi in skrb za okolje

Dragi moji, tako poklapanega Geze, kakršen je bil pred nekaj dnevi, nisem videla že od pomladi leta 2016, ko sem ga, priznam, z veliko sreče, premagala v balinanju, v katerem bi bil, po njegovih besedah, svetovni prvak, samo če bi se malce potrudil. »Justi, če tudi letos ne bo snega, se bom odselil  v Saharo,« je z žalostnim glasom dejal, stoje na balkonu s skodelico čaja v sivem jesenskem nedeljskem jutru. »Bom vsaj vedel, zakaj sneg vidim samo še na starih televizijskih  dokumentarnih oddajah. In niti ne kaže, da bo bolje. Saj si videla, da se tisti cepci v škotskem Glasgowu spet niso nič zmenili, kako bomo ustavili okoljsko katastrofo, čeprav nam pod ritjo že pošteno gori in nam planet razpada. Pa dajmo vsaj mi nekaj malega dodati k reševanju našega planeta. Še za eno stopinjo bomo zmanjšali temperaturo v stanovanju, luč naj gori res samo v sobi, kjer smo, zdaj ko je zima, ni treba, da vse tlačimo v hladilnik, balkon je čisto dovolj, še manj hrane zavrzimo in še bolj ločujmo odpadke. Več bomo hodili peš in se vozili s kolesom, plastičnih vrečk ne bomo imeli, jedli bomo samo v našem okolju pridelano hrano, ne pa tiste, ki se pelje več tisoč kilometrov.« Tako je govoril Geza in jaz sem mu lahko samo pritrdila in ga podprla. Kaj pa vi, ljubčki moji? Kaj boste vi naredili, da bomo spet imeli zimo in sneg? Se nama pridružite? Mogoče pa nam uspe tisto, česar niso zmožni politiki in pogoltni bogatuni – rešiti Zemljo.  Ne obupajmo, ne vdajmo se. Pa lepo praznujte v teh decembrskih dneh!

Vaša Justi