Ločitev

A veste tisto, ko čutiš, da je nekaj narobe, čeprav ti vsi zatrjujejo, da je vse okej, in se počutiš kot svetovni bebo? Že med prazniki sem vedela, da ni vse tako, kot mora biti, ampak ker so me ljudje prepričevali, da »kaj ti pa je, če ni pa nič«, sem vse skupaj pripisovala napihnjenosti zaradi pretiravanja s potico in slabi vesti, ker sem zvečer hodila krast ostanke maminega adventnega koledarja (svojega sem pospravila že prvi vikend, ker pri čokoladicah velja, da ena ni nobena). Samo potem je januarja, ko smo se vrnili v šolo in smo drug čez drugega vpili, kako je bedno, ker je spet šola, Polona postala noro čudna. Kar tiho je bila! Prazno je gledala predse, si praskala namišljeno umazanijo izza nohtov in ni niti trznila, ko sem vreščala, da bo treba na naslednje počitnice čakati še dva meseca, čeprav sem to počela tik ob njenem ušesu (ne nalašč, včasih me zanese).

»Si me slišala?« sem tečnarila, ker nisem mogla verjeti ušesom, da so naletela na tišino. »Ni pravično, da imamo en teden počitnic na dva meseca šole, moralo bi biti ravno nasprotno.«

Polona se ni odzvala. Hočem reči, se je, ampak je tako odsotno pokimala, da sem se vprašala, ali je sploh še živa. Preverila bi ji pulz, če ne bi tako krčevito stiskala rok k sebi in si trebila podnohtje, da bi človek lažje vlomil v državni trezor kot se dokopal do njenih zapestnih žil.

Poskušala sem še na najrazličnejše druge načine, od omenjanja njenih najljubših glasbenih skupin do predloga, da bi skupaj igrali odbojko (!!! Jap, tako obupana sem bila), vendar brez uspeha. Če je njeno srce še bílo, ni imelo haska. Nič mu ni prišlo do živega, hočem reči, mrtvega. Totalno me je zaskrbelo.