Telefonski zombiji

Če gremo po cesti in gledamo okrog sebe, prav zbode v oči, koliko ljudi bulji v telefon, namesto da bi opazovali svet. Tako močno se ukvarjajo z napravico v rokah, da spregledajo avtobus. Da skoraj zakorakajo pod avtomobilske gume. Da se zaletavajo v ljudi. Se pogovarjajo sami s sabo, krilijo z rokami in se smehljajo v prazno ...

Ja, če bi v današnji čas brez opozorila prestavili recimo Ivana Cankarja, bi ostal odprtih ust (in bi utegnil mamo pred šolo zatajiti zato, ker bi imela zguncano nokio, ne iPhona).

Le kaj je na teh vražjih napravicah, da smo se ljudje pripravljeni odreči celo temu, da bi na drugi strani ceste uzrli ljubezen svojega življenja?

Ana na zmenku s telefonom
Ana gre na prvi zmenek z Borom. Čisto je živčna, pred odhodom se petkrat počeše in šestkrat preobleče ter nazadnje nase navleče prvo kombinacijo. Od treme se ji šibijo kolena. Joj, le kaj naj zine, da se mu ne bo zdela butasta? Toda Bor jo tako preseneti, da Ana onemi kot riba. Ves čas zmenka, celotnih 37 minut, namreč Bor sedi na klopci in drajsa po telefonu.

Kaj mislite, zakaj? In kaj mislite, kaj sklepa Ana?

Ana razmišlja takole: Boru sem totalno dolgočasna. Če bi mu bila všeč, bi me vsaj pogledal in vprašal, kako sem.

In kaj mislite, kaj se plete po glavi Boru?

Bor pozna odgovor. V telefon bolšči zato, ker sploh ne ve, kaj naj muksne. Tako se je navadil skrivati za zaslonom, tipkati kratke izjave in čustva izražati z emotikoni, da vpričo žive osebe – in to Ane, ki mu pomeni vse na svetu – zmrzne. Veliko laže je pod psevdonimom lajati in lajkati kakor na glas, na štiri oči, reči: »Všeč si mi.«