Fotofiniš pred počitnicami

Ravnokar sem naredila zadnjo piko na zadnjem testu v letošnjem šolskem letu. To je trenutek, o katerem intenzivno razmišljam že dober mesec in sem ga v sanjah dala čez že najmanj tolikokrat kot zmenek z Luko. V moji domišljiji je bilo oboje zmeraj pospremljeno s fanfarami in občutkom izpolnjenosti, ekvilibrija, karkoli že to pomeni (sliši se fino), ter absolutne sreče. Saj veste, kot nekakšno novo rojstvo, v smislu muke je konec in zdaj se lahko začne življenje, kakršno se spodobi.  

Šolsko leto se mi je zdelo neskončno. Tudi neskončno naporno, če smo že pri tem. Šola po Zoomu je pouku odvzela edino, kar je bilo pri njem znosnega (druženje s prijatelji in sedenje zraven Luke), in pustila samo zoprne reči: snov, učenje in preverjanje znanja. Pri čemer jaz matematike ne razumem niti, če ji sledim iz prve vrste, kaj šele, če razlago vsake tri minute prekine slab internet ali mimo vozeči vlak. (Nikoli si nisem mislila, da imamo v Sloveniji tako živahen železniški promet.) Kar se mene tiče, bi lahko učiteljica namesto geometrije razlagala tudi zgodovino, pa sploh ne bi opazila.

Skratka, zdaj sem zares naredila tisto piko, in to ravno pri zgodovini. Ni bil težek test, je bil pa drugi ta teden, in to po približno stotih pisnih preizkusih, dvesto spraševanjih, tristo domačih nalogah, tisoč govornih nastopih, projektih in referatih ter nešteto živčnih zlomov, ki so zaznamovali moj pretekli mesec. (Preden kličete inšpektorat za šolstvo: mogoče je bil v resnici kakšen manj, ampak moji občutki imajo pač svoj števec.)