Teta Justi o cepljenju

Pa dobro, ljubi moji sodržavljani, dajte vi mene razsvetliti in tudi naše najstnike in mi povejte, kaj za vraga vas je pičilo, da se ne pustite pičiti oziroma cepiti in iz tega delate moralno, filozofsko, svetovnonazorsko in ne vem še kakšno vprašanje. Nisem ne tako stara in ne tako neizobražena, da ne bi razumela neke logične, znanstveno utemeljene razlage, čemu se ne cepiti, razen če ne gre za čisto sebičnost v slogu, naj se drugi cepijo, potem se meni ni treba. Mlajšim, torej članom našega kotička, naj povem samo nekaj. Pred desetletji so vaši dedki in babice, torej tam nekje moj letnik, živeli v velikem strahu pred hudimi boleznimi – otroška paraliza pa še črne koze so razsajale in TBC, mnogi so tudi umrli. Pa so izumili cepiva. Vsi smo se šli cepit, staro in mlado, nič ni bilo tega »pa jaz ne bi, pa bom počakal, pa naj se drugi, ne maram injekcije, kaj pa vem, kaj mi bodo dali, lahko mi rep in oslovska ušesa zrastejo …« in od takrat teh bolezni praktično ni več. Bili smo solidarni,  ljudje večinoma niso mislili samo nase, zato pa je bilo marsikomu prihranjeno trpljenje, bolečine, muke in celo smrt. Se vam zdi to fer in pošteno, da boj proti skupnemu sovražniku, hudobnem virusu, prepustite zgolj drugim, zaradi lastnega udobja in pomisleka? Seveda se vsak odloča sam, toda nihče ne živi sam, nihče med nami ni otok, drug od drugega smo odvisni. Letela sem, skupaj z Gezo, po cepivo tisti hip, ko so naju poklicali. Bilo mi je malce slabo kot pri blagi gripi. Dva dni. Danes pa sem srečna, ker vem, da ne bom zbolela, da ne bom obvisela  na kakšnem predihovalniku in ne bom okužila drugih. Zato vas lahko vse objamem. Čuvajte se, pilovčki, pazite drug na drugega in uspešen zaključek šolskega leta.

Vaša Justi