Tudi jaz imam svoja čustva!

Po vsej tisti kolobociji, za katero pa nisem bil kriv samo jaz, je bilo zunaj pravo zatišje.

Primož me je moral kar malo vleči na šolsko dvorišče. Prav po pasje sem se razburil. Še kar naprej sem lajal in gledal nazaj proti šoli. Seveda sem zelo pazil, da tistega zoprneža ne bi zares ugriznil. To pa ne! Res da me je imelo, zelo močno imelo, da bi ga malo pogrizljal po gležnjih, pa sem se premagal. Naš pasji značaj je v tem, da človečnjake branimo, tiste, ki so zoprneži, pa samo malo prestrašimo. Seveda obstajajo tudi pasji profesionalci, policijski psi in podobno … Nič jim ne zavidam. Človečnjaki učijo pse, da grizejo druge ljudi. Tega ne bom nikoli razumel.

»Švrk … joj!« je zastokal Primož, »zakaj si ga napadel?«

»Kaaaaaj?! Napadel! Jaz?!« me je skoraj kap, »a nisi opazil, da je on tebe napadel?! In mene tudi. Kako grdo je govoril … Ti pa, da sem ga napadel. Užaljen sem. Moja pasja oseba je užaljena!«

»Narobe sem rekel …« se je začel opravičevati Primož. »Zakaj nisi do konca ure ostal tiho? Zdaj vsi na šoli vejo, da sva te s Simono pripeljala v razred. Razredničarka bo poklicala mojo mamo. Če je že ni …«

Zdaj je k nama prihitela Simona.

»Pouk se je spet začel. Vsi so čisto vznemirjeni.«

»Katastrofa!« je zastokal Primož.