Pravica do zasebnosti

Zasebnost je vedno obstajala, a njene meje so bile v praksi od nekdaj v najboljšem primeru meglene. Zakaj je tako, kako so se stvari s časom spremenile na boljše ali na slabše, kako utrdimo svoje meje in prepoznamo meje drugih, o tem se bomo pogovarjali danes. Vse zaradi Nvm, ki nam je pisala, da ji gre na živce nesramen fant na avtobusu, ki jo je trikrat slikal in jo začel dodajati na družabna omrežja.

Sliši se skoraj malo trapasto, da nekdo dela cirkus iz takšne malenkosti, a ne? Punca je modelu očitno všeč, saj vsi vemo, da fantje svoje simpatije najraje osvajajo z nagajanjem. Tako nekako mi govori notranji glas, ki so mi ga v glavo, srce in želodec vsadili odgovorni odrasli v moji mladosti. Na srečo so se stvari na tem področju v zadnjih desetletjih nekoliko izboljšale.

Si mu pač všeč

Priznam, da mi grejo kar kocine pokonci, ko slišim kaj takega. Saj logiko razumem. Tudi otroci radi vlečejo mačke za rep in sestrice za lase, pa nič hudega ne mislijo, so jim pač všeč. A če predšolske mulce učimo, da nasilje ni dovoljeno, ne glede na to, kako zelo jim je nekaj všeč, potem res ne razumem, zakaj to ne bi veljalo tudi za najstnike (in sploh ljudi vseh starosti in mentalnih sposobnosti).

Kadar je nekdo močnejši (telesno ali kako drugače) in se drugi težje brani, bi morali vedno najprej zaščititi žrtev in šele nato ugotavljati, kaj je razlog za nasilje.

Da ne bo pomote, nasilneži so še kako potrebni pomoči in iskanje vzrokov za neprilagojeno obnašanje ter odpravljanje teh vzrokov je dobro delo, s katerim socialne delavke in drugi tenkočutni ljudje zagotavljajo lepšo prihodnost za vse. A prvi korak je vedno, brez izjeme, da se jim nasilje prepreči na kakršenkoli način.

Tudi fotkanje je lahko nasilje

Nasilje se pojavlja v mnogih oblikah in je pravzaprav vsako vedenje, s katerim posameznik ne preneha kljub jasnim znakom, da druga oseba tega ne želi in jo to celo spravlja v stisko. V primeru Nvm, ki je danes pač na tapeti, je fotografiranje torej nasilje, ker tega ne želi in se (še huje) nima kam umakniti, s svojim nasilnežem je namreč ujeta na šolskem avtobusu. S tem se strinja tudi Kazenski zakonik, ki pravi: »Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Ali je zadeva zrela za prijavo na policijo, mora presoditi vsak sam. Verjetno je lažje človeka najprej opomniti, potem morda vplesti starše ali učitelje, če nič ne pomaga, pa ga bo verjetno streznil obisk mož v modrem. Nikakor ni okej, da žrtev enostavno sprejme situacijo in trpi naprej.

Kje je meja?

Kot rečeno, meje niso vedno jasne. Spreminjajo se ne le s časom, ampak tudi od človeka do človeka. Recimo Robi iz a razreda se lahko heca s tabo, Matej pa se ne sme. S Suzano si šepetata na uho, Miji ne bi povedala niti tega, koliko je ura. Bratranec Vid te lahko pride iskat v šolo z motorjem, mama mora z avtom počakati v sosednji ulici, čeprav si se ji še pred pol leta obesila okrog vratu, kadar te je pričakala pred vhodom. Meje so zapletene. Vse, kar lahko naredite, je, da se poslušate ter jasno in vljudno daste (vsakemu posebej) vedeti, kje je vaša meja v tem trenutku. Enako pomembno je, da ste pozorni na meje drugih, tudi kadar se drugi ne znajo ali ne zmorejo jasno postaviti zase.