Hujšanje

Če bi vsakič, ko sem pomislila, da moram shujšati, izgubila en sam gram, bi zdaj tehtala minus triindvajset ton. Ampak moje misli se seveda niso udejanjile in povem vam, da je to v resnici dobro. Zapovedana vitkost je včasih tak pritisk, da zlahka izgubiš razsodnost in se ti kar zdi, da bi moral biti še bolj suh, čeprav številke kažejo drugače. Ali še huje, se tega lotiš tako, da ni ne zdravo in ne (dolgoročno) učinkovito. Slika v ogledalu in meritev na tehtnici, ki bi morali biti usklajeni, se nam včasih pač zdita različni kot zobotrebec in krompir. Zato se mora glava odločiti, kateri bo verjela.  

Številke

Če pustimo čustva ob strani, kar je pri kilogramih res težko, je vse, kar zadeva težo in hujšanje, ena sama matematika. Zdravniki zelo dobro vedo, kdo je pretežek in kdo ni. To običajno izmerijo z indeksom telesne mase, ki ga izračunajo po formuli: telesna masa (kg)/telesna višina (m)². Za mladostnike so vrednosti drugačne kot za odrasle (tabelice, ki jih najdeš na spletu, večinoma veljajo za odrasle), kdaj rezultat pomeni nedohranjenost in kdaj čezmerno težo ali celo debelost, pa je odvisno od številnih dejavnikov – starosti, spola, tudi mišične mase (mišice so težje od maščobe).

Če te zanima, ali imaš primerno težo, o tem povprašaj svojega zdravnika, recimo na sistematskem pregledu. Verjetno bo pri oceni upošteval še obseg pasu in bokov, odstotek mišične oziroma maščobne mase in kožno gubo. Nekateri ljudje imajo zelo drobno konstitucijo, drugi pa se rodijo bolj čokati. (Lahko se pritožite pri starših, ampak to običajno podedujemo.)

Hujšanje

Tudi hujšanje je odvisno od številk. Formula pravi, da je treba porabiti več energije, kot je dobimo s hrano. To lahko naredimo na dva načina: več migamo ali manj pojemo (še najboljša pa je kombinacija obojega). Ker najstniki še rastete in se razvijate, se je zlasti zadnjega treba lotiti nadvse previdno, saj telo nujno potrebuje hranila, sicer lahko zbolimo. Lahko tudi izgubimo menstruacijo, imamo težave s kožo, izpadajo nam lasje, da brezvoljnosti in utrujenosti niti ne omenjamo.

Najlažje zmanjšamo vnos kalorij (to je merska enota, s katero merimo energijo) tako, da se izogibamo živilom z visoko energetsko vrednostjo, a malo hranili (to so na primer zelo sladke ali mastne jedi in sladke gazirane pijače). Priporočljivo pa je jesti veliko sadja in zelenjave, polnozrnatih in polnovrednih živil, ribe, pusto meso, manj mastno mleko in mlečne izdelke ipd.

Nobena skrajnost ni dobra

Za zdravje sta nevarni tako previsoka kot prenizka telesna teža. Če smo pretežki, bolj tvegamo, da bomo zboleli za sladkorno boleznijo, boleznimi srca in ožilja, zamaščenostjo jeter in podobnimi kroničnimi obolenji. Tudi družba do debelih ljudi na žalost ni prizanesljiva. Čeprav to, koliko kilogramov imamo, ne pove nič o tem, kakšni smo po značaju in koliko smo sposobni, se na čezmerno težo še vedno lepijo številni predsodki. Ob njih je težko ostati samozavesten in ponosen na to, kar si.

Toda tudi prenizka teža pomeni tveganje, saj telo potrebuje nekaj rezerve, če recimo zbolimo. Poleg tega je, kot smo že povedali, nujno, da dobimo dovolj hranil oziroma snovi, ki jih potrebujemo za rast in normalno delovanje (že osnovne telesne funkcije, kot sta dihanje in prebava, nam vzamejo veliko energije).

Primerjave

Mladostništvo je čas, ko se veliko primerjamo s sošolci, prijatelji in drugimi vrstniki, pa tudi z različnimi zvezdniki, ki jih spremljamo po medijih. Običajno se osredotočimo na tisto, s čimer pri sebi nismo zadovoljni – zdi se nam recimo, da imajo vsi vitkejše noge ali manjši maščobni obroč okoli trebuha (tudi če se strinjamo, da mogoče niso vsi bolj suhi, vedno najdemo najmanj enega, ki je, da se lahko trpinčimo).

Zoprno je, če nenadoma lahko razmišljamo samo o tem in svoje telo vidimo še bolj nepopolno, kot je v resnici, ali smo zaradi tega izrazito nesrečni. (Čeprav čisto nihče ni popoln in se lepotna merila spreminjajo. Tudi fotografije zvezdnikov zmeraj obdelajo tako, da so videti lepši in privlačnejši – nekaterih, verjemite, niti lastna mama ne bi prepoznala!)

Razvijejo se lahko motnje hranjenja (odrekanje hrani, bruhanje, prenajedanje, obsedenost z zdravo prehrano ipd.), ki pa jih je marsikdaj težko prepoznati, ker se tistemu, ki jih ima, včasih zelo dolgo ne zdijo problematične – zadovoljen je, ker hujša, in tega noče spremeniti. Ker imajo motnje hranjenja običajno globoke korenine in so lahko nevarne, se je treba po pomoč obrniti k strokovnjaku (zdravniku ali psihologu).