Irena Androjna: Modri otok

Otroci so se zasmejali. Brž so se začeli dogovarjati, kateri skupini bi se kdo pridružil in s kom. V jedilnici je brenčalo kot v čebelnjaku. »Ajoj, zdaj smo pa tam,« je zavzdihnil Ernest. »Aktivnosti in dejavnosti in projekti in poročila, in vse to še pred večerjo.« »Meni se zdi vse skupaj kar kul,« se je oglasila svetlolasa pegasta punca, ki je sedela na Ernestovi desni in do tedaj ni črhnila niti besede. Adrijan jo je pogledal. Njene oči so bile izrazito modre in žareče, sicer pa je bila vsa nekako prosojna. Dokler ni spregovorila, je sploh ni opazil. Kot bi se skušala izmakniti fantovi ocenjujoči pozornosti, je hitro dodala: »Jaz bi izbrala etnologijo. Pa vidva?« »Midva tudi,« je izstrelil Ernest. Adrijan ga je debelo pogledal. »Etnologijo? Sploh veš, kaj je etnologija?« »No, bomo pa izvedeli, saj smo na raziskovalnem taboru, ne? V vsakem primeru pa: jaz sem Ernest, on je Adrijan in od danes se oba zanimava za etnologijo.« »Jaz sem Lena,« se je zasmejala punca in si popravila pramen pšeničnih las, ki se ji je izmuznil iz konjskega repa. Morda pa tale tabor le ne bo tako zelo nezanimiv, je pomislil Ernest.