Teta Justi vas pozdravlja

Ali sem vas pogrešala? Sem. Jasno. Ali me je skrbelo? Seveda me je. Kje ste, kako ste, ste prišli malo k sebi od omejevanja gibanja, nošenja mask, testiranj in norega šolskega leta; od pouka preko zaslonov v nemogočih razmerah, ko med uro matematike brat ali sestra za hrbtom glasno iščeta  nekam založen učbenik za kemijo, oče popravlja ključavnico, mama kliče h kosilu, soseda pa je ravno takrat prišla na kavico s pomembno informacijo, da je druga soseda, Marinka, morala peljati papigo k veterinarju. Bilo je, naj se ne ponovi! Nismo še čisto iz godlje, ampak upam, da je najhujše mimo. Tisto, kar me veseli, pa je, da je bilo vaših pisem bolj malo. Nisem tega užaljeno razumela, češ, vsi ste pozabili name, ubogo osamljeno Justi, in nisem poštarju Gezi na rami hlipala in smrkala, nihče me več ne potrebuje, Geza, z menoj je konec, jaz sem zgodovina, zamenjali so me nekakšni Instagrami, Facebooki, tviti, TikToki in Snapchati. Manj pisem me veseli zato, ker to pomeni, da so vas težave, ki sicer nikoli ne počivajo in nimajo počitnic, vendarle nekoliko obšle in vam niso prehudo grenile počitnic, ki ste jih potrebovali bolj kot prejšnja leta. Tako, zdaj ste nazaj, spet smo vsi skupaj in ni ga takšnega trdega oreha, ki ga ne bi mogli z združenimi močmi streti. Naj vam bo to šolsko leto bolj naklonjeno in prijazno kot tisto prejšnje!

Vaša Justi