RESNIČNA ZGODBA

To je resnična zgodba.

Zgodba, ki se je zares zgodila. Rada bi vam jo povedala zato, da se vse tisto, kar se je zgodilo meni, ne bi zgodilo tudi vam.

Hodim v prvi letnik gimnazije. To, o čemer vam bom pripovedovala, se je dogajalo, ko sem bila v devetem razredu osnovne šole. Ne bom vam izdala, na katero šolo sem hodila, in ne bom vam povedala, kam hodim zdaj. Tudi svojega pravega imena ne bom omenila. Ne bi želela, da bi me prepoznali.

V resnici bi rada pozabila na tisto strašno leto.

Vendar, ne smem!

Zaradi vas ne smem. Če boste poznali mojo zgodbo, ne boste ponovili mojih napak. Ali pa jih boste. Ne vem. Tudi meni je bilo marsikaj jasno, pa sem vseeno šla po napačni poti in se narobe odločila.

Začnimo na začetku.

Pri mojem imenu. Če hočem pripovedovati, moram imeti ime. Izbrala si bom ime. Kakšno ime naj si izberem? Takšno, ki mi je všeč. Moje pravo ime mi je sicer všeč. Zadovoljna sem z njim. Ampak ljudje smo tako narejeni, da si vedno želimo tisto, česar nimamo. Kar imajo drugi. V vrtcu sem imela prijateljico. Ime ji je bilo Ajda. Bila je moja najboljša prijateljica. Potem so se preselili in Ajda ni več hodila v moj vrtec.

Ja, Ajda bom. Tudi zaradi spomina na prijateljico, ki je nisem nikoli več srečala.

Ime mi je Ajda.

Še nekaj reči je, ki jih morate vedeti, da boste lažje razumeli resnično zgodbo, ki vam jo bom povedala.

Moja družina.

Vsa imena, ki jih bom uporabljala, so izmišljena. Resnična je samo zgodba. Resnični so dogodki. Resnični so občutki, ki jih bom opisala. Resnične so solze, strah, stiske … Pa tudi zaljubljenost, ljubezen je resnična, veselje je resnično … In tudi zločin je resničen.