Bren MacDibble: Čez naraslo morje

Bren MacDibble: Čez naraslo morje

Prevod: Neža Božič

Založba Miš, 2025

Eva Frantz: Za zidovi malinjaka

Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik

Sodobnost Internacional, 2025

Radovednost in pogum

Če bi odrasel človek imel na voljo le dve besedi, s katerima bi moral opisati, v čem se otroci razlikujejo od odraslih, bi to zagotovo bili radovednost in pogum. Ne vem, kdaj točno veliko odraslih ni več dovolj radovednih, še manj mi je jasno, kdaj večino zapusti pogum. Otroci pa imajo ali imate obojega na srečo na pretek. Včasih bi si starši želeli, da bi imeli enega ali drugega kanček manj.

Neoma in Jag(uar) s sovaščani živita na majhnem otoku – ljudje na tem otoku pomagajo drug drugemu, sodelujejo in so si naklonjeni. Neoma in Jag sta ekipa, mulca, ki znata že veliko, ki skupaj lovita ribe, znata jadrati, skrbeti za otroke in nabirati živež. A nista povsem enaka – Neoma je tista bolj predrzna, tudi pogumnejša in neustrašna, Jag pa je nekoliko previdnejši, a tudi on vzdržljiv. Ko bi Neoma naredila kaj res predrznega, jo Jag malo zaustavi, ona pa njega k marsičemu spodbudi.

Stina je precej drugačna od obeh – tuberkuloza je precej zdeluje, marsikdaj ne more niti hoditi več, le kašlja in pljuva kri. A hkrati je tudi ona pogumna. Ko ji ponudijo zdravljenje daleč od družine, tega ne zavrne. Sama se odpravi na pustolovščino, čeprav ne ve, ali bo preživela, ali bo še kdaj videla svojo družino. Zdi se, da je v sanatoriju edini otrok, zato ji obisk dečka Rubena vzbudi radovednost. Kaj vse lahko ugotovi, če se druži z njim?

Prijateljstvo in zaupanje

Ko tujci odpeljejo Jaga, je Neoma odločena, da ga bo rešila. Odraslih ne sprašuje, temveč samo odjadra za njim, zato njuno prijateljstvo ni nikoli na preizkušnji – z zaupanjem pa je nekoliko drugače. Neomi je vajena ljudi s svojega otoka, tam ljudje govorijo resnico, med njimi vlada zaupanje. A ko odpluje v neznano, je njena presoja na preizkušnji – lahko zaupa le sama sebi ali morda tudi lačnemu krokodilu in piratki?

Kaj pa Stina? Rubenu zaupa zelo hitro, ampak kaj, ko ga skoraj nikoli razen občasno ponoči ni ob njej. In kaj je s temi medicinskimi sestrami, zakaj sestra Emerentia zamenjuje zdravilo, ki ji ga daje prijazni zdravnik? Kaj je mislila s tem, da sanatorij ni dober za revne otroke? Stina ima ogromno časa za premišljevanje, saj je v svoji sobi povsem odrezana od drugih v sanatoriju. Ko je najbolj potrebno, zaupa pravemu človeku, zaupa prijatelju in zbere pogum. Tudi Jag mora v prelomnem trenutku verjeti svoji najboljši prijateljici in zaupati v njen pogum. Čeprav sta si knjigi zelo različni, je bistvo pravzaprav enako – ni slabo biti ravno prav pogumen in ravno prav radoveden, sploh, če imaš ob sebi zaupanja vredne prijatelje.