Dino Buzzati: Slavna medvedja zasedba Sicilije

Prevod: Veronika Simoniti

Mladinska knjiga, 2021

Kralj Leoncij in vsi preostali

Tole je precej nenavadna zgodba o medvedih, malo v risbi, malo v pesmih in malo v zgodbi. A začetek je kot v gledališkem listu, saj avtor predstavi vse glavne junake knjige: kralja Leoncija, njegovega sinčka Tonia, medvede Jasmina, Solitra, Orjaka, Teofila in druge. Med ljudmi je zagotovo najpomembnejši čarovnik profesor De Ambrosius. Potem pa so tu še druga nenavadna bitja, od trola, mačkona Krvoloka do volkodlaka, morskega kačona in različnih prikazni. Seveda se nikoli ne znajdejo vsi na enem kupu, saj tudi najbolj pametni medvedje ne morejo zmagati proti vsem nasprotnikom naenkrat.

Zakaj sploh gredo medvedje z gora?

Ko kralju Leonciju lovca ugrabita sinka Tonia, se kralj zavije v žalost in prav nikomur ne pove, da Tonio ni padel z neke stene, ampak sta ga ugrabila človeka. Medvedje se ljudem izogibajo, medvedje ljudi ne potrebujejo in radi živijo v naravi, čisto tak je bil tudi kralj Leoncij. Na sinka je sicer mislil vsak dan, a šele ko je bila eno res hudo zimo lakota v gorah prehuda, se je skupaj z vsemi svojimi odpravil z gora. Ne v napad na ljudi, marveč da bi medvedje preživeli.

Medvedje in ljudje

A z ljudmi je pogosto tako, da marsikaj razumejo napačno ali pa tako, kot si sami želijo. Ni minilo dolgo, pa so se medvedje že bojevali proti oboroženim vojakom – hmmm … kateri medved bi tako še kdaj zaupal ljudem?! Eni ugrabljajo mladičke, drugi streljajo, res zaupanja vredna in prijazna bitja. A medvedje si zares niso belili glave z ljudmi, čarovnik De Ambrosius pa je v zavezništvu z njimi videl dobro idejo – kot mnoge ljudi je tudi njega zanimala le lastna korist.

Pustolovščine

Kako se potem v nadaljevanju odvije zgodba kralja, čarovnika, vseh drugih medvedov in nenavadnih bitij, ki jih v knjigi ne manjka, vam ne izdam, je pa pogosto precej napeto. Ali kralj Leoncij najde sinka Tonia in gre z medvedi nazaj v gore, naj tudi ostane skrivnost. In to, v čem smo si ljudje in medvedi podobni, uf, o tem bi se dalo napisati še mnogo, ker šele preizkušnje pokažejo pravo naravo vseh bitij – tistih z več in tistih z manj dlake. In to tudi že veste, ampak nikoli ne pozabite – nihče ni povsem tak kot nekdo drug, čisto vsakdo vas lahko preseneti. Ko pa knjigo preberete, lahko poiščete še risanko z istim naslovom, ne prej, potem.

Krystyna Boglar: Klementina ima rada rdečo

Prevod: Staša Pavlovič

Ilustracije: Bohdan Butenko

Mladinska knjiga, 2022

Ker ne izdajam skrivnosti, vam nikakor ne povem, kdo je Klementina in kako to, da se je izgubila v gozdu skupaj z deklico Malinko. Ona se je našla, no, našli so jo Marko, Ada in Polpet. In jo na neki način spet izgubili, a šele ko so izgubili drug drugega, pa ko sta se zaradi njih – in zlasti svoje radovednosti v nočni gozd podala in izgubila tudi Lan in Jan. Da se je v gozd sredi nevihtne noči odpravil tudi Žan, tega pa niso krivi oni, a to nikakor ni naključje, ampak posledica … ne, tudi tega ne povem.

Res na kratko, sredi deževne noči je v gozdu kar naenkrat šest pogumnih, a tudi prestrašenih otrok, pa nekaj prestrašenih in tudi kak pogumen odrasel, pa en pes in tudi Klementina je nekje. Saj zaradi nje, izgubljene v gozdu, se ta napeta kolobocija sploh začne. Mnogo zapletov in vozlov kasneje, pa povsem premočenih otrok, pretrganih telefonskih povezav in podrtih dreves, pokvarjenih avtomobilov in pomot se klobčič razplete. Ah, kako bi bilo vse drugače, če bi drug drugega res poslušali in včasih malo manj pametovali.