Irena Androjna: Modri otok

Ilustracije: Eva Mlinar
Mladinska knjiga, 2021

Modri otok
Ko si naveličan poletnih taborov, kamor te starši poleti pospravijo, te iz začaranega kroga dolgočasnih ritualov potegne le malokaj. Modri otok, pa četudi v obliki želve, je pač le še en otok, pa zalivi, dolgočasni pa lepi in prelepi, so le zalivi, pa morje in vročina in kamenje in borovci in škržati in zvezde so obvezna spremljava. Že videno.

Ko vodja tabora že na prvem srečanju razglasi, da bo na taboru treba delati, Ernest, ki ima raje svoj telefon in nekaj dobre hrane, že malce zajavka. Tu pa na sceno stopi Lena – pravzaprav je tam že vseskozi, le Ernest se še ni imel časa ozreti okoli sebe – in tabor in otok in etnologija dobijo nov pridih. Če si že ni izbral cimra – tudi tu je naključje kar dobro izbralo, saj je Adrian zakon – pa je pri Leni odreagiral pravi čas. No, naslednje naključje je hotelo, da mentorja za etnologijo še ni bilo in so bili Ernest, Adrijan in Lena prepuščeni sami sebi.

Naključja
Marsikaj v življenju si lahko razložimo kot naključje, a večina naključij je dejansko rezultat naših odločitev. Ernest, Adrijan in Lena bi na svojega mentorja lahko čakali na plaži, plavali in uživali v brezdelju, a so se raje odpravili na potep po otoku, da bi spoznali Milvo. Domačinko, ki pozna običaje in jih sama tudi ustvarja – poleg izvrstnega sladoleda, tinktur proti bolečinam in obeskom proti zlu. Lahko bi tudi dobro poslušali navodila in res prišli v Milvin Biserni zaliv, ne pa da so pristali pri svetilničarju Stiborju. Lahko bi se obrnili in poiskali svoj prvotni cilj, lahko ne bi vstopili v svetilnik, lahko ne bi poslušali Stiborja, lahko jih ne bi zanimalo nič o portalu in še manj o Kraljestvu neskončne zarje.

Fantazija
Kar šokanten preskok, namesto da bi pri Milvi poslušali o šegah in navadah, jih je Stibor, nenavadni starec, zapeljal v pripoved o vzporednem svetu, kamor bi lahko vstopili in spremenili potek svojega tukajšnjega življenja. Fantazija ali realnost?! Kdo si ne bi želel možnosti za spreminjanje svojih slabih odločitev? Ampak kdo bi verjel pravljicam za otroke ali blodnjam?

Včasih je iz takšne fantastične pripovedi težko izstopiti, včasih je težko verjeti, da takšno kraljestvo obstaja, po drugi strani pa je še težje verjeti, da ga ni. Zlasti ker se na otoku res dogajajo nenavadne stvari, ki nekoliko presežejo etnološke raziskave. In med te nenavadne stvari nikakor ne prištevam ne ene, ne druge, ne tretje zaljubljenosti, zaljubljenost nikakor ne sme biti le del fantazije, zlasti ne ob morju in zvezdah in zadostnem številu ustrezno starih osebkov.

Kaj vse drugega se pri etnološkem raziskovanju zgodi Leni, Adrijanu in Ernestu, pa naj ostane v knjigi, pa tudi skrivnosti o Kraljestvu neskončne zarje vam ne izdam.