Lauren Wolk: Gora odmevov

Prevod: Jaka Bulc

Mladinska knjiga, 2023

Gora odmevov

Vedno znova naletim na knjige, ki me tako prevzamejo, da jih z užitkom berem znova in znova, hkrati pa o njih več let skupaj razlagam vsem, ki hočejo ali nočejo poslušati. Včasih si res želim, da bi moje besede odmevale, da bi lahko s tem, ko priporočim neko knjigo, sprožila val.

Pred skoraj 100 leti je v Ameriki borzni zlom zrušil gospodarstvo in za vedno spremenil življenje ogromnega števila ljudi. Borzno špekuliranje ni učinkovalo le na neposredno vpletene, ampak na celotno družbo. Tudi Elliejina starša sta bila ob vse in tako je družina pristala na pobočju gore. Ko jim je uspelo postaviti prvo sobo v hiši ter so lahko pospravili šotor, sta mama in starejša sestra Ester nekoliko lažje zadihali. A tudi ko je hiša imela več prostorov in hlev, se ne mama ne Ester nista počutili sproščeno. Po drugi strani je 12-letna Ellie v gozdu uživala, oče jo je jemal s seboj po opravkih ter jo učil in Ellie je naravo čutila bolj kot kdorkoli drug.

Ellie

Nihče v družini se ni zavedal Elliejinega soglasja z naravo, njene posebne empatije, sploh ker je po očetovi nesreči na vse padlo še več dela za osnovno preživetje. Mama in Ester sta kuhali, prali in hkrati  skrbno negovali očeta in mu delali družbo. Ellie je med svojim delom ter skrbjo za Samuela raziskovala naravo in kovala drzen načrt, kako očeta prebuditi iz kome. Vsak dan znova je tehtala med škodo in dobrobitjo svojih dejanj, vsak dan znova se je odločala o tem, koga bo morala prizadeti, da bo lahko pomagala nekomu drugemu, saj ji je hitro postalo jasno, da posameznega dogodka ne moreš ločiti od drugih, saj vsaka stvar nosi svoj odmev.

Če Ellie ne bi slišala narave, noben od dogodkov, ki so sledili, ne bi bil mogoč. Če Ellie ne bi bila odločna, pa četudi jo je zato mama včasih hudo kaznovala, ali pa je koga prizadela, se prav tako svet ne bi začel premikati v pravo smer. Če ne bi Ellie vztrajala, če ne bi verjela, če ne bi … Želim si, da bi bilo v vsakem od nas več Ellie, da bi razumeli naravo, da bi znali včasih potrpeti, da bi znali poslušati in da bi znali tudi uživati, ko za to pride čas. Potem bi drugače gledali na vsako drevo, na čebele, na vrbe in postrvi ter pse, pa tudi na ljudi, ki nas obkrožajo.

Igor Karlovšek: Ognjeni trije – Na sledi, Vihar

Ilustracije: Milanka Fabjančič

Založba Miš, 2023

Vuk, Vlad in Plamen so bili veliko bolj podobni Ellie kot komurkoli od nas. Vseskozi so živeli v naravi in z naravo, jo slišali, čutili in jo tudi zelo dobro poznali, sicer ne bi preživeli. Kako bi sploh opazili sledove Zore in njenih ugrabiteljev, če bi gledali v telefon, namesto v tla. Kako bi se znali ubraniti pred napadalci, če ne bi trenirali svojih teles, kako bi zmagovali v bojih, kjer ni možnosti zmage, kako bi prenašali bolečino, če je nikoli ne bi čutili? In če bi bila Živa novodobna nosečnica, bi res lahko pobegnila iz ujetništva in si našla varno zavetje ter si preskrbela hrano za zimo? Ali pa Zora, bi se današnje dekle znalo tako bojevati kot ona ter zdržati v ujetništvu? V drugem in tretjem delu sage ni napetosti nič manj, boji se vrstijo, saj so Slovani, Bavarci in Obri na istem majhnem območju in nemogoče situacije so tako pogoste kot nemogoče odločitve. Trojčki se morajo raziti, da preživijo in si pomagajo. Človeške vloge se menjavajo, sovražniki so lahko hitro tudi zavezniki in zaupanje je krhko. Jesen in mrzla zima pa življenja nikomur ne olajšata, saj so ljudje takrat navadno še manj prijazni, saj je preživetje težje.