Bralni grižljaj
Prevod: Jana Unuk
Mladinska knjiga, 2022
Najprej Ti moram predstaviti sebe. Hodim v tretji razred gimnazije Marie Konopnicke. Imenujem se Renia, tako me vsaj kličejo prijateljice. Imam malo sestrico Arianko, ki namerava postati filmska igralka (in je to namero deloma že uresničila, saj igra v nekaj filmih). Mamica se stalno zadržuje z njo v Varšavi. Nekoč sem živela v lepem dvorcu ob Dnestru. Tam mi je bilo zelo dobro in to so bili najbrž najsrečnejši trenutki v mojem dosedanjem življenju. Na starih lipah so gnezdile štorklje, v sadovnjaku so se bleščala jabolka, na mojem malem vrtičku so bile čedne, čisto ravne gredice. Toda to je že zdavnaj minilo in se ne bo več vrnilo, ni več niti dvorca niti štorkelj na starih lipah, ni niti jabolk niti rož. Najbrž so edino, kar je še ostalo, sladki in prijetni spomni. Najbrž je še Dnester, ki tam teče daleč, tuj in hladen, toda ne šumi več zame. Zdaj sem v Przemyślu in živim pri babici, vendar pravzaprav nimam doma in zato sem včasih tako žalostna, da moram jokati.
Renia
Renia ni izmišljena junakinja, ampak petnajstletno judovsko dekle, ki piše dnevnik. Čeprav njen prvi zapis sega v 31. januar 1939, je mene najbolj izmed vsega prevzelo to, kako smo si v svojem bistvu ves ta čas ljudje enaki. Tudi v mojem dnevniku je bilo ogromno zapisov o vsakodnevnih dogodkih v šoli, o učiteljih, sploh pa o sošolkah in zlasti o sošolcih. Verjamem, da je podobno tudi v vaših dnevnikih. A med našimi dnevniki in Renjinim dnevnikom je velika razlika – kmalu po tistem, ko ga je začela pisati, se je začela 2. svetovna vojna – a življenje v Przemyślu se kljub okupaciji ni ustavilo.
Renia je znala dobro pisati, bila je čuteča in pronicljiva, hkrati pa zelo neprizanesljiva – še največkrat do sebe. In ja, vojno dogajanje je imelo na njeno življenje velik vpliv, a vsaj pod sovjetsko okupacijo je še vedno lahko dokaj normalno hodila v šolo, se družila s prijatelji, obiskovala kino in hodila na zabave. Ter se zaljubljala. Saj to poznate, kajne. Ko se svet kar naenkrat vrti samo okoli ene osebe, ko se skupni trenutki najdragocenejši in jih v mislih premlevaš in ponavljaš, minute, ko si sam, pa so lahko temne in dolge. Da ne govorimo o črnih oblakih ljubosumja in dvomih. Zdi se mi, da se lahko prav vsak med nami najde v Renjinih zapisih.
Ko je bilo Renii hudo, je pisala še več in takrat je napisala tudi ogromno pesmi, ki so del njenega dnevnika. Morda bi pisala manj, ko bi imela ob sebi svojo družino. A prav o hrepenenju po mami, o želji po toplini in po varnosti družinske ljubezni je poleg zaljubljenosti pisala največ. Kako tudi ne – oče in mama sta se razšla, oče je ostal na posestvu ob Dnestru, Renia je pristala pri starih starših, mama pa se je v Varšavi najprej ukvarjala s sestrino filmsko kariero, a sestro kmalu poslala k Renii in se ob vse hujših ukrepih nemške okupacije borila za preživetje. Če je v prvih zapisih zaznati še nekaj ljubosumja na mlajšo sestro, ki je imela mamo dlje ob sebi, pa v kasnejših zapisih čutimo le še neskončno pogrešanje in pomanjkanje ljubezni ter skrb za mamo.
Četudi lahko Renjin dnevnik prebereš na mah, pa njeno doživljanje sveta nosiš s sabo še dolgo. Sama sem si zastavila cele kupe vprašanj. Primerjala sem njene opise iz časa miru, potem iz časa sovjetske okupacije in stopnjevanje vse bolj nemogočega življenja ob nemški okupaciji ter skrajnosti ob življenju v getu. Primerjala sem ta vpogled v vsakodnevno življenje umetniško nadarjenega dekleta z Dnevnikom Ane Frank, kjer Ana opisuje precej bolj puste dneve v skrivnem stanovanju. Na spletu sem poiskala vse, kar sem našla o Renii, o njenem Zygmuntu, o sestri Ariani.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
AKTUALNO
Veliko navdiha in praktičnih napotkov - Pilovi podcasti in webinarji
Z vami lahko delimo veliiiiko navdiha! V okviru festivala Najst, ki je potekal jeseni 2024, je Urška ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Posekana smreka
zakaj so posekali smreko? Ker je imela smolo.