Tina Vallès: Spomin na drevo

Prevod: Veronika Gabrovec

Založba Zala, 2022

Jan in Joan

Jan ima srečo, poleg ljubečih staršev ima tudi ljubečega dedka Joana in babico Caterino. Navadno so se Jan, mama in oče odpeljali v Vilaverde k babici in dedku, zdaj pa sta se babica in dedek preselila v njihovo stanovanje. Marsikaj se je spremenilo, babica kuha jedi, ki se kuhajo neskončno dolgo in jejo na žlico, Jana pa po šoli ne prideta iskat več mama ali oče, oba z glavo še v službi, ampak dedek. To so trenutki za Jana in Joana. Čas za zgodbe, opazovanje in objemanje dreves. Pa čas za sendvič.

Zakaj?

Jan se dedkove in babičine selitve razveseli, kako se ne bi, a ko se mama in babica vse pogosteje zapirata v kuhinjo in šepetata, dedek pa dobi nekako odsoten pogled, takrat se zaveda, da nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti. A morebitna vprašanja nekako odganja iz svoje glave in raje uživa, ko gleda dedka pri lupljenju pomaranč ali v vonju babičinega parfuma. Ko dedek nekega dne pozabi na njegov sendvič in nato še doda – naprej bo šel spomin, se Jan raje razjezi, kot da bi počasi skušal razumeti. Saj je opazil, da dedku reševanje križank ne gre več čisto najbolje, saj je opazil zaskrbljene poglede babice, če dedek ne pove stavka do konca, ampak da je to težava, tega pa raje ne bi sprevidel.

Demenca

Ko nekdo začne izgubljati spomin, tega marsikdo ne opazi, najprej to zaznajo tisti najbližji in navadno jih postane strah. Marsikdo se takrat za nekaj časa raje obrne proč, pa si reče, da je to le nekaj trenutnega, nekaj, na kar vpliva slabo vreme. Tudi tisti, ki izgubljajo spomin, si tega navadno najprej ne priznajo, kasneje pa lahko tega niti ne opazijo več in se jezijo na druge – češ da oni že ne pozabljajo, ampak drugi slabo slišijo. Demenca marsikoga spravi v slabo voljo. Tiste, ki pozabljajo, jezi, ker ne razumejo, kaj se jim dogaja, ali pa ker predobro vejo, kaj se jim dogaja, in jih je tega strah. Zlasti pa jih prizadene izguba samostojnosti. Če nekdo pozabi ključe in ne more več domov, lahko v mrazu zmrzne. Če kdo pozabi posodo na vročem štedilniku, lahko pride do požara. Človek z demenco se lahko tudi izgubi. Slabe volje in nesrečni so tudi ljudje, ki so blizu ljudem z demenco. Kar naenkrat morajo veliko stvari večkrat ponoviti, kar naenkrat njihovi najbližji izgubljajo stvari in tudi sebe, kar naenkrat marsikateri dogovor ne velja več in včasih jih njihov najbližji človek ne prepozna več.

Jan

Ko si Jan po pogovoru z očetom končno pride na čisto, se odrasli okoli njega nehajo pogovarjati v šifrah. Zdaj je vse jasno, tudi to, da se babica in dedek ne bosta več vrnila v svojo hišo in da je vsaka ura dedovih zgodb pomembna, saj mu spomin uhaja. Jan in dedek pa se ne pogovarjata le o preteklosti, ampak tudi o izgubljanju spomina – to obema pomaga, da vse skupaj lažje razumeta. Zgodba o Janu in Joanu pa zares ni zgodba o demenci, ampak zgodba o ljubezni, toplini in družini. Zelo lepa zgodba.

David Baddiel: Mulc ravnatelj

Ilustracije: Steven Lenton

Prevod: Neža Ropret

Učila International, 2022

Robi, najbolj nemogoč učenec, kar jih sploh obstaja, je na neki način podoben Janu, tudi on na koncu razume več in se spremeni. Robi je namreč nekdo, ki bi naredil vse, da bi uničil svojo šolo, razjezil učitelje in ravnatelja in vsakogar od njih osramotil. Ko pa je njegova šola res pred zaprtjem in bi njegova najboljša prijateljica Dijana morala nazaj na šolo, kjer so jo sošolke nadlegovale, Robi stvari vzame v svoje roke. Kot učenec sicer ne bi imel možnosti, a kaj ko je po naključju prevzel podobo najbolj strogega ravnatelja in je kar naenkrat lahko upravljal s šolo. Pa lahko tak vandal postane rešitelj šole?