Blazno resno z Deso Muck

Desa Muck je najraje igrala v gledališču, ki ga je doživljala kot čarovnijo. V srcih mladih pa živi kot avtorica zabavnih in poučnih knjig serije Blazno resno, zgodb o Anici, stripa Desovila in še mnogih drugih knjig. Desina dela so v knjižnicah najbolj izposojana in še vedno veliko ustvarja. Nova zgodba iz serije o deklici Pavlini je že na poti …

Uf, tvoja bibliografija je res obsežna! In zelo raznolika – od pisanja različnih literarnih žanrov do negovanja otrok s posebnimi potrebami, igralstva, TV-voditeljstva … Kaj od naštetega si najraje počela?

 Od vsega naštetega sem najraje igrala v gledališču. Že kot otrok sem ga doživljala kot čarovnijo. Moj stric je dramski igralec in s staro mamo sva si vsako predstavo v ljubljanski Drami ogledali po večkrat. Ko sem mnogo let kasneje tudi sama začela nastopati na odru, sem vse skupaj doživljala zelo pravljično. Toliko ljudi združi svoje znanje in domišljijo, da zaživi končni izdelek! TV-voditeljstvo pa sem naravnost sovražila. Včasih tudi pisanje. Bilo ga je preveč in vedno so me pestili roki za oddajo teksta.

Napisala si več kot 70 literarnih del za otroke, mladino in odrasle! Ali si svoja dela za mlajše brala tudi svojim hčeram? So bile morda prav one inspiracija za pisanje?

Seveda. Tu in tam sem jim prebrala tudi kaj svojega. Inspiracija za like so bile bolj redko. Še največkrat srednja hči, ker je bila v tistem času stara toliko kot Anica. Pri knjigi Anica in zajček sem uporabila njeno zgodbo. Sploh sem jo napisala zato, ker nisem vedela, kako naj jo potolažim ob smrti njenega zajčka Puhija. Posvetili sva mu knjigo.

Kaj na področju pisanja literature še načrtuješ, kakšne nove zgodbe, dogodivščine še lahko pričakujemo?

 Sem upokojena pisateljica in sem se začela delu izogibati. Imam sicer še nekaj idej, a počasi … Nobenih rokov več. No, seveda, nova zgodba iz serije o deklici PAVLINI je že na poti.

Ali tvoja dela kdo lektorira? Zaupaš lektorici, lektorju?

 Seveda. Brez lektorja sem mrzla. Sploh, ker se slovnična in pravopisna pravila neprestano spreminjajo. V osnovni šoli sem imela pri slovenščini naravnost bleščečo petico, danes pa ne vem, če bi spravila skupaj dvojko. Vse skupaj so strašno zakomplicirali. Nič čudnega, da nekateri otroci s pomočjo risank bolje obvladajo angleščino kot svoj materni jezik.

Kako pa poskrbiš za prevode, saj je bilo veliko tvojih del prevedenih?

Avtorji nimajo opravka s prevodi, saj za to poskrbi založba, ki delo izda v tujem jeziku. Nimam pa občutka, da bi bila na tem področju kaj preveč uspešna.

Ali imaš za svoja dela (slovenske in tuje izdaje) posebno knjižno polico?

Za to skrbi moj mož. Da so vse na istem kraju. Ko mi knjiga izide, se ne ukvarjam več z njo. Pogosto sploh pozabim, kaj v njej piše. Postane last tistih, ki jo berejo.

Med drugim si pisala tudi za Pil – poučno zabavni podlistek Blazno resno, nadaljevanje romana Pod milim nebom, v reviji pa si objavljala tudi svoj strip DESOVILA. Kako se spominjaš ustvarjanja stripa?

 V Pilu sem sploh začela objavljati. To je bilo čudovito obdobje. Lepe spomine imam na pilovke. Bile so zelo posebne gospe. Za tisti čas so bile zelo napredne in kreativne. Zdaj čutim do njih veliko hvaležnost, še posebej do takratne urednice Zarje Koliševske. In imam prelepe spomine o prijateljstvu. Kar pa se stripa tiče, DESOVILA je najprej nastala kot scenarij za film o prvi slovenski supermanki, ki bi jo morala igrati jaz. Projekt sva zasnovali s pokojno režiserko Polono Sepe. Toda zaradi nekaterih na tedanjem Viba filmu snemanja nikoli niso končali. Zato pa sem na pobudo Mance Košir napisala predlogo za strip DESOVILA, ilustriral pa ga je Marko Derganc, ki bi tudi moral igrati v filmu, glavni moški lik, Dergula, seveda.

Meniš, da je strip kot žanr najbližji mladim?

Ne vem. Danes je vse drugače. Ko sem bila tistih let, kot so danes vaši bralci, sem stripe požirala. Ob sredah je izhajala revija s stripi Zvitorepec. Včasih sem stala pred trafiko, še preden so jo odprli, in potem neštetokrat pregledala in prebrala vse stripe. Vsak detajl. Če se mularija ni preveč razvadila z risankami in računalniki, potem bi jim moral biti strip še vedno blizu.

DESOVILA je izšla v posebni izdaji, namenjena pa je otrokom od 5. do 9. razreda. Ali lahko našim bralcem in bralkam malo osvežiš vsebino stripa ...

 Desovila je borka za pravice otrok in jih rešuje na vsakem koraku, četudi ni ravno nujno. Ima sovražnika Dergula, ki je užaljen, ker ga drugi supermani ne marajo, in zato jo skuša uničiti. Ko pa zemljo napadejo bitja iz vesolja, zakrinkana v … ne povem, v kaj, da bo presenečenje, združita moči.

Kateri stripi pa so tebi popestrili otroštvo in mladost?

Kot rečeno, stripi, ki so tedensko izhajali v reviji Zvitorepec. Takrat je bil na splošno zakon slovenski stripar Miki Muster, ki smo ga oboževali. Prebirali pa smo tudi stripe, ki so izhajali v naši takratni državi Jugoslaviji, reviji Politikin Zabavnik in Stripoteka ter Alan Ford.

Začela si z ljubezenskimi zgodbami. Kako, kdaj si se preusmerila v pisanje literature za otroke in mladino?

Zelo kmalu. In kot rečeno …  Začelo se je prav s Pilom.

Blazno resno te vprašam, kako si se počutila pred TV-kamerami?

Večinoma zelo slabo. Pri filmih niti ne, sem včasih celo uživala. Hudo pa je bilo pri oddajah v živo. Danes jih skoraj ni več. Sicer se pa nikoli ne gledam na ekranu. Sama sebi se zdim grda in štorasta.

Pred več leti si sodelovala z Mariem Galuničem. Ali še vedno spremljaš oddaje, ki jih vodi na televiziji?

Z Mariem sva ostala velika prijatelja in se pogosto slišiva in druživa. Krasen človek je. Tu in tam pogledam kako njegovo oddajo. Obvlada.

Pogosto si sodelovala tudi pri filmu, kot igralka, scenaristka. Zgodbe za otroke o Anici so, denimo, posnete v televizijskih filmih. Kdo je Anica?

Anica je deklica, ki ima rada svojo družino in prijatelje. Čeprav živi v varnem okolju, se  ji dogajajo tudi reči, ki jih sama ne obvlada. Takrat pride na dan njena iznajdljivost. Ker je zelo bistra, prej ali slej ugotovi, da sama ne bo kos težavam, in zna poiskati pomoč. Pri njej mi je najbolj všeč, da je tako radovedna in ustvarjalna. Pravzaprav … večina otrok je takšnih.

Kakšni filmi so ti ljubi?

Še vedno imam najraje grozljivke, pa znanstveno fantastiko. In dobre komedije. Ne maram vojnih filmov in osladnih romantičnih traparij.

Ali je še kakšna tema, o kateri bi morala blazno resno pisati?

Seveda. O naravi in o tem, kako je pomembna za nas. Kako skrbeti zanjo. Pa o internetu … Kaj pa vem … odkar sem prenehala pisati serijo Blazno resno, se je pojavilo veliko novih tem, ki  so mladim v teh časih blizu.

Tvoje knjige so med najbolj izposojanimi v knjižnicah? Kaj pa si ti izposojaš?

Največ se zadržujem pri policah s knjigami, ki so izšle pred nedavnim. Zadnje čase pa me začenjajo zanimati bolj strokovne knjige. O vesolju, živalih, človeški psihi. Pa avtobiografije. Literatura pravzaprav vedno manj.

Kako pomembno je pri otroški in mladinski literaturi sodelovanje z ilustratorjem/ko?

Šele zadnja leta se zavedam, kako zelo. Če ilustrator vidi osebe, okolje približno tako kot jaz, je to popolno. To se mi dogaja zlasti z ilustratorko Ano Košir, ki je narisala ANICE in sedaj ilustrira mojo novo serijo o deklici PAVLINI, ki gre jeseni prvič v šolo.

Ali si se sama tudi preizkusila v risanju, slikanju?

Rada nekaj čečkam po papirju. Pomirja me. Hodila sem v likovni tečaj in zelo uživala. Upala sem, da bom lahko nekoč ilustrirala kako svojo knjigo. A ni šans. Tudi predstavljati si ne morete, koliko znanja in  učenja poleg talenta potrebuje dober slikar oz. ilustrator. K sreči sem dovolj  kmalu ugotovila, da te stopnje ne bom nikoli dosegla. Mi pa ne pade na pamet, da bi ilustrirala svoje tekste, dokler ne bi bila prepričana, da zares obvladam.

Že dolgo živiš na Dolenjskem, a v enem od intervjujev si dejala: »Cviček, harmonika, puška in v gozd … to ni moj »lajf««. Kakšen »lajf« bi si res želela?

To je seveda zelo površen opis pravega Dolenjca. V glavnem so kar v redu. Tako  kot povsod. Želim si predvsem lajf v miru in tu pa tam tudi v samoti.